Belopeška jezera

Belopeška jezera...

Nekateri jih poznajo kot Mangartska, Fužinska ali Klanška jezera. Gre za dve jezeri, ki ležita v Julijskih Alpah, natančneje v Mangartski dolini nedaleč od Rateč in tromeje med Italijo, Avstrijo in Slovenijo. Zgornje jezero z globino 10 m leži na nadmorski višini 929 mnm, spodnje pa na 924 mnm.

Pohodniki DU Jav. Kor. Bela imamo krasne pohode.

Pavel, naš vodja skrbi, da je za vse starosti primerno. Vsak zase ve do kam zmore in kje lahko počaka skupino, če ne more naprej.

Prvi zbor je v Ratečah, izvemo do kam se peljemo.

Kosmati kravi se paseta v visoki travi. Teh ne vidim prav pogosto.

Na vstopni točki pobira cestnino ali parkirnino - 5€ za en avto. Peljemo se do zgornjega jezera.

Zasvetijo se oči s pogledom na krasne gore, ki so v ranem dopoldnevu še brez meglic. Čudovit je pogled in srce zaigra tisto prijetno melodijo, ki jo občutiš na vrhu in zreš v dolino.

Žal je takih pogledov vse manj, ampak občutki ostanejo. Najprej jo uberemo po cesti, ki nas vodi do začetka poti okoli zgornjega jezera. Se že vidi jezero. Krasen je zatrep doline pod Kopo, mi pa se skrijemo v senco gozda.

Jezero je čudovite smaragdno zelene barve in odsevi na vodni gladini so kot balzam za dušo.

Voda je vir življenja, vir modrosti in vir navdiha. Steza je luštna. Vse se blešči sence in sonce, imamo krasen dan.

Kratek postanek na obali jezera. Čudoviti motivi so pred mano, kar smeji se mi. Nadajujemo po stezicah.

Uberem jo mimo dveh obrazov velikanov. Od dolgega čakanja sta že vsa zaraščena.

Na cesti počakamo vodja, potem nadaljujemo proti spodnjemu jezeru.

Zanimiva drevesa rastejo v gozdu. Listi so podobni buki, ugibava s Tinom.

Spustimo se navzdol.

Voda in vrhovi gora, čudovito.

Malica je ob obali. Družbo nam delajo račke in racmani. Vajeni so obiskovalcev. Jezero rahlo valovi. Sposobnost prilagajanja je moč, ki jo nosi in lepota, ki jo izžareva, voda vedno pomirja.

Krasni motivi še račke mi pozirajo.

Ustavimo se pri hiški, nekaj novega se dogaja v tem koncu. Hiška ima dimnik zunaj, tako so gradili včasih.

Pot je pestra še po mostičkih gremo in mimo zanimivega sožitja različnih dreves.

Pa smo pri vzponu do zgornjega jezera. Tudi malo strmine mora biti in postaja vroče.

Ubiramo korake mimo plezalne stene. Smeh se sliši med hojo. Pohodniki smo vedno dobre volje in Pavel ima vse pod kontrolo.

Voda, najlepša je pot ob vodi. Ne glede na to, ali teče kot reka, miruje v tišini jezera ali pada kot dež. Voda nas vedno spominja na življenje, ki teče dalje z nami ali brez nas in neizmerno povezanost z naravo.

Malo drugačna skupinska, Damjanina ideja. Uživamo, se smejimo in lepo nam je.

Jezero in sonček na njem, pogled na vrhove, kakšen skalnat aranžma ob poti in zadnje hlajenje na klopci.

Nevenka se hladi v vodi in potepanja je konec.

Za slovo gremo še na kofetek in fotka zadovoljnih, nasmejanih obrazov.

Po GPS smo prehodili 6.00 km, hodili s postanki vred 3.00 ure in naredili 219/175 višincev in spusta.

Fotke je prispevala tudi Simona.

Pregovori in reki o vodi odražajo spoštovanje, ki ga človeštvo čuti do vode, ter razkrivajo njeno pomembno vlogo v naših življenjih.

Lepo je bilo!