Lubnik

Na Lubnik gremo..

Juhu, na Lubnik gremo, pohodniki DU Javornik Koroška Bela in to z javnim prevozom.

Ga ni, ki ti ne bi vsaj dober dan voščil,

ga ni, ki ti ne bi nasmeha privoščil,

ga ni, ki ne bi vsaj sreče zaželel

na poti na vrh in nazaj.

Trate, do sem se pripeljemo z vlakom. Potem jo hitrih korakov uberemo do avtobusne postaje, je čisto blizu. Peljemo se do Škofje Loke in pri glavni avtobusni postaji izstopimo.

Gremo mimo postaje in prečimo most čez Soro. Čudovite stare hiše so na obeh straneh obrežja. Sonce zlati odseve na gladini vode. Čudovito.

Gremo skozi mesto, povsod nekaj obnavljajo. Uživam med srednjeveškimi fasadami hiš in jih opazujem.

Krasen portal vrat..

Potem se začnemo rahlo vzpenjati proti Loškemu Muzeju.

Zanimiva pot vodi ob zidu.

Na vrhu naredimo kratek postanek. Nato se spustimo po hribu, narava je čudovita.

Krasen dan imamo, vse je obsijano s soncem. Naša potka se usmeri v gmajno. Zvončka se prijetno oglašata.

in potem se spustimo na cesto.

Že dolgih 15 let me ni bilo na tej gori. Le bežno se spomnim strmih poti. Malo gremo po cesti in zopet zavijemo med zelenje.

Dvigamo se proti hišam in nadaljujemo mimo Dolenčeve žage.

Tako je na gori, v hribih, planini

in je drugače, popolnoma

tu, v tej čudni in nori dolini.

Pa zopet v strmino. Poti je veliko in vse so strme.

V daljavi se vidi Pasja ravan v Polhograjskem hribovju, mi razlaga naš vodja. Še nekaj hiš je na ogled.

Skale, korenine, blato, kamenje vse se zvrsti. Vsi so se nekam razgubili, vsak po svoje ubira korake proti vrhu. Joži je že v skalah..

Krasen aranžma in

naš vodja Pavel.

Glajžne in tabla da greha ni več..

Mi trije hodimo zadaj. Ta hitri so že nekaj časa na vrhu. Še Simona je nekam odbrzela. Streha doma se že vidi in kmalu smo tam.

Pa sva prišla naša generacija in vesela sva oba..

Lubnik je strma gora, 1025 metrov šteje v višino, ki se dviga zahodno od Škofje Loke. Z vrha, na katerem stoji planinski dom se nam odpre lep pogled na Gorenjsko ter gorovja, ki jo obdajajo.

Marjana me že čaka.

Še nekaj korakov in naša družba je vsa vesela posedena okoli miz, uživajo. Malo se oddahnem in pomalicam. Debata okoli miz je živahna.

Malo se sprehodim še okoli doma.

Tu smo vsi nemi in slepi,

gluhi in topi,

slabši, kot psi,

ki se vsaj povohajo na skupni poti.

Oblački se podijo čez vrhove in hiše so na pogled zelo daleč.

Nič bati, v japankah ne bi zmogla na goro, le nogi hladi.

Božena se skriva pod klobučkom, sonce pripeka..

Pohodnikov je 24, dela kontrolo Pavel.

Spustim se nazaj do mize in slikam krokodilčka na ograji.

Dobro ocvirkovko imajo in poceni pijačo in veliko porcijo dobre kave, slišim komentarje.

Še gasilsko naredimo,

ta zadnja je težka in pomoč prav pride.

Počasi se odpravimo nazaj proti dolini.

Družba se razide in skupine po svoje ubirajo korake po strmih, večkrat tudi drsečih potkah..

Kamnita pot, vsak korak je previden.

Lepote je treba deliti

in razveselimo se ceste. Malo po asfaltu in zopet v strmino.

Ko pridemo do ceste so čevlji blatni in težki. Malo si jih očistimo v travi. Pokrajina je prekrasna. Škofja loka je vse bližje in nič nimamo proti temu. Noge so že utrujene in težave se vrstijo.

Zopet se spustimo ob zidu in mimo muzeja.

Ujela sem ptički dve, zaprla sem obe pa se mi smejita skozi rešetke.

Zanimive strehe, rdeče.

Cerkev sv. Jakoba in naša družba, ki je zasedla stole pred bifejem.

Malo posedimo, potem odidemo na avtobusno postajo. Ljubezen visi zaklenjena na mostu, naj traja. Mi pa počakamo avtobus in se odpeljemo do železniške postaje.

Avtobusna postaja- Škofja Loka.

Tam nas zopet vleče na ta zadnjo in čakamo vlak, ki nas odpelje proti Jesenicam.

Gremo, gremo nazaj še pridemo.

Po mojem malem GPS smo prehodili dobrih 11.00 km in naredili 749/757 vzpona in spusta.

Potepanje, ko veš, da si bil na gori in ti notranji glas govori," Bilo je lepo, čeprav ne lahko." Lepo je bilo. Slike sta prispevali tudi Simona in Marjana.

In se ti čudno vprašanje zastavi,

kaj nismo to eni in isti ljudje,

tu v mestu,

tam v gorah

in v naravi?

/Janez Medvešek-Pozdrav/