Na Roblek grem, na zadnji januarski dan....
Lahko bi šla že prej, ko je padal sneg. Pa me malo skrbi, letos še nisem bila tako visoko. Če je volja je tudi pot in tega se držim.
Pride čas,
ko zmanjka časa...
Nič nazaj ga ne pripelje,
ne denar, bogastvo, želje,
niti jok, ne hrepenenje...
Parkiram malo naprej od gostišča v Dragi. Potem pa pot pod noge. Na ovinkih je običajno še malo ledu, potem pa zopet kopna cesta. Do tega ovinka se še lahko pripelje z navadnim avtom.
Pri bližnjici jo uberem skozi gozd. Večkrat prečim cesto in ko se na koncu svetlika sem že blizu planine Planinica.
Luštna je ta planina, prav prijetna za počitek. To tudi naredim ko pridem do nje, ura gor ali dol.
Malo pred Tomčevo kočo se cesta blešči in si nataknem dereze.
Potka je malo kopna pa spet poledenela.
Ovinek za ovinkom ubiram pot. Nekaj jih spustim naprej. Manjka mi belina z dreves, ki naredi pot čarobno. Pa si jo pričaram v mislih in jo delim še z vami. Vsaka smreka ima pravljično obleko. In sonček jih zlati.
Sonce me tudi tokrat spremlja in mi zaljša pot. Mahovje ob robu je bolj zeleno, sneg se blešči.
Pa sem pri širokem ovinku. Tam pričaram zopet belino na smreke in pogled je takoj lepši.
Pri oznakah za pot Čez Rožo ni nič uhojeno. Zvončka se bolj malo oglašata.
Še malo in pred menoj je smreka, vsa zelena. Razgledi so čudoviti.
Nekaj snega je okoli koče in tudi vrhovi so beli.
Nikogar ni, pogledujem naokoli. Gore so čudovite le vrhovi so daleč. Blejsko jezero in vasice naokoli.
Kosmata bučka pride s palico v gobčku
in brenči po zraku.
Pride čas,
ko zmanjka časa...
Ko se ura naša ustavi,
ko odidemo za vedno
in smo le še gnoj v naravi...
Pazljivo sestopam, čeprav imam dereze. Vse težave so se združile proti meni in mi otežujejo korak. Nekaj časa hodim po poti in zopet po bližnjicah. Nad Poljško planino skrenem desno po stezici. Oznaka za Vojskovo pot, nekaj novega.
Potem se spustim navzdol in nadaljujem proti Planinici. Spet si naredim kratek počitek in se malo poigram s snegom.
Nato pa po bregu navzdol in skozi gmajno do ceste. Spodaj si snamem dereze. Ovinki so večinoma poledeneli ali zasneženi in vsak avto ni za tako cesto. Pa sem pri odcepu za Čez Luknjo, do Prevale. Videti je neka steza, nisem pa preverila, če vodi naprej ali je le okoli vode. Dolina Draga je pred mano in moj rdečko še vedno sameva. Po GPS sem prehodila dobrih 11.00 km in naredila malo več kot 1000 višincev.
Občutek je krasen, bilo je lepo, na vrsti pa je cajtanje..
Krog se pač tako končuje...
Danes so sekunde mera,
jutri večnost nam kraljuje!
/Janez Medvešek- Pride čas/
Ni komentarjev:
Objavite komentar