Rudnica - sredi Bohinja

 Rudnica - razgledna gora med  Spodnjo in Zgornjo bohinjsko dolino.

Sama duša me je.

Telo, kot da ga ni

in dvoje presrečnih,

iskriv oči.

Prijeten vrh, lahko dostopen in najlepši razgledi se ponujajo pri izhodišču s Stare Fužine. Velikokrat prehojena iz te smeri.  Veliko poti in kolovozov vodi na Rudnico. Tokrat  se s sestro odločiva za drugačen pristop, z Broda.  Po tej poti še nisva šli. Peljeva se proti Bohinju in v smeri Brod zavijeva na ožjo cesto./Opis na Hribi./ Prečiva drugi most in sva že v Savici. Zgrešiva. Obrneva in le nekaj metrov v levo je rojstna  hiša,   pisatelja dr. Janeza Mencingerja. Parkirava. 

 Meglice se dvigajo nad jezerom.

Rojstna hiša pisatelja, dr. Janez Mencinger.

 Hitrejši in bolj enostaven dostop je  po glavni cesti za Ribčev Laz in pri Savici zavijemo desno. Prečimo most in poleg je majhno parkirišče. Potem le nekaj korakov v levo in smo pri začetku poti. Malo hiš je v tem zadnjem koncu Broda. Pred nama je gruščasta pot, ki se strmo vzpenja.

 Zopet sva  pri smerokazih. Desno se vije  lepa stezica, direktna pot. Levo pa  kolovoz, ki vodi čez senožeti Široke police. 

Vzpenjava se desno po direktni poti, je videti v začetku bolj prijetna. Občudujem kurice, veliko jih je.

 Zamišljam si kako bo lepo, ko bo še drevje ozelenelo. Strmo  je pa vroče tudi, majica je že romala v nahrbtnik, pa še kar teče. Ni dosti bolje. Zvončka se prijetno oglašata..

 Razgledov s te potke ni, le gola skrivenčena debla štrlijo proti nebu. Plesoči veterani, ki bodo kmalu ozeleneli. 

Lepa so mi zelena obuvala korenin.

Zanimivo znamenje je ob stezi.

  Krasen dan imava. Sonce zlati posušeno travo in nebo je čudovito. 

 Bližava  se ravnici in kar naenkrat sva na vrhu Rudnice, 946 metrov nadmorske višine.

Odkrivam, uživam

kot v sanjah živim.

Čas, ki duši

je ostal v dolini.

 Odložim nahrbtnik in fotografiram.  Skrinjica  z vpisno  knjigo je le malo stran.

Čudoviti razgledi na prelepe rovte, Senožeta. 

Del smučišča s snegom,

Srednja vas in cerkev sv. Martina,

Vrhovi, na novo pobeljeni,

Češnjica in Jereka in cerkev sv. Marjete.

 Kar dolgo se zadrživa na vrhu. Potem se odločiva za sestop čez Široko polico. Na travnikih so razgledi še lepši in več jih je. Paziva na oznake. Hodiva po robu pečin  in pogled v dolino je čudovit. Vasice sredi njiv  in travnikov vidim kot ptica na nebu. Sava Bohinjka se vije kot srebrna kača.

Boh. Bistrica in smučišče Kobla in Črna prst.

 Pod  mano pa prepadi, same enosmerne.  Savica in vasice proti Ribčevem Lazu. 

    Nadaljuje se prijetna pot, ki se spušča čez 

senožeti  in razgledi so čudoviti.

 Kupčki posušene trave in v daljavi ogrlica Bohinjskih gora.

 Lepo, pogledi za dušo in srce. Stojim in občudujem to prekrasno pokrajino. Vedno znova me navduši. Razgledi so na vsaki jasi drugačni. Pa sva pri oznakah.  

Navzdol bo treba.  Mimo skalovja Široka polica,/ slika Hribi/. Šodrasta pot se skriva pod listjem in zelo je strmo.  Hodim previdno. 

 

 Pristala bi globoko spodaj, če me kakšno drevo ne bi ujelo. Med drevjem so le občasni razgledi. Skalnati stolp je pred nama, "Mali Cjajnik" pravi Marjana in trobentice cvetijo.

 Malo naprej je še kratek prehod čez gruščasto melišče.

 Dolina je že blizu in pot je bolj prijetna. Še malo in sva pri hišah. 

 Vračava se skozi Savico. Pri mostu zagledava sorodnico, ki je že desetletja nisem videla. Še na kofetek greva in izlet je popoln. Včasih se stvari poklopijo same od sebe.

 Lepo je bilo!

Je  tu le modrina, belina, zlato,

in pod mano

v dolini sivina.

Ne hodim

kot ptica lebdim!

/Janez Medvešek- V hribih/