Zajamniki- najbolj obiskana Triglavska ulica

Planina Zajamniki, najbolj obiskana hribovska vasica...

Krasno jutro, krpljanje in želja po lepem doživetju me vleče na Pokljuko. Ne grem prav zgodaj, je preveč mraza napovedanega. Peljem se proti Pokljuki in opazujem smreke. "Vav kako je lepo," na vsake toliko časa vzdihnem. Bele smreke oplajhane do tal, o kako je lepo. Na Rudnem polju pa vsa presenečena zagledam gozd le malo oprhan z belino.

Tolažim se, da bo globlje v gozdu zopet na ogled kaj lepega. Tudi planina sama je lepa. Mraz je in v roke me v dvojnih rokavicah zebe. Nataknem si krplje in ubiram korake po snegu. Potke so uhojene, glede na lepo vreme nič čudnega.

Sama duša me je.

Telo, kot da ga ni

in dvoje presrečnih,

iskrivih oči.

Odkrivam, uživam,

kot v sanjah živim.

Čas, ki ga duši

je ostal v dolini.

Vidim cesto, ki vodi levo skozi gozd. Ne grem po njej.

Čez bele planjave jo uberem. To pa je užitek za krpljanje.

Na cesti za Praprotnico vidim dekleti, ki sta spraševali za pot.

Pri hišah na Praprotnici smo zopet skupaj.

Luštne stare hiške in stezica, ki vodi navzdol proti cesti za Zajamnike. Dekleti odbrzita naprej, sama pa iščem motive in uživam v zasneženi pokrajini.

Ni še tako blizu planina in pastirski stani. Nekaj krasnih motivov ujamem na poti. Sonce v hribih mi naredi veliko veselje in usta so ves čas do ušes. Zvončka se bolj malo oglašata. Tudi meni pot mine in sem pri planini.

Čisto na začetku naredim nekaj fotk. Mlad par se že vrača. Malo poklepetamo, z Vipavskega sta prišla in dobim še sliko za spomin. Prijetna sogovornika sta Alenka in Bojan. Prepozno se spomnim, pa naredim fotko, ko že odhajata.

Hodim med hiškami in lepo mi je. Tudi vrhovi gora so ves čas na ogled. Dolga veriga vrhov se vleče nad Bohinjem pa do Triglava in še naprej.

Bolj na levo je speljana ozka stezica, ki vodi na Grošev hrib. Tam je najlepši pogled na Triglavsko ulico. Veliko prijateljev planine in kosmatih bučk se drenja okoli male hiške.

Še dekleti z Vrhnike slikam, fotka za spomin. Klik na sliko se poveča.

Spustim se navzdol in lepo počasi krpljam med hiškami. Pri eni se ustavim in si naredim malico. Sonce prijetno greje. Malo posedim, potem nadaljujem po zasneženi potki. Veliko obiskovalcev je na planini Zajamniki. Bohinjsko jezero se skriva v meglicah.

Ko se prične uhojena pot snamem krplje in si nadenem male dereze. Korak je bolj lahek, ruzok pa bolj težek. Lažje hodim in nahrbtnika sem vajena. "Adijo planina in lepa ulica," se poslovim na izhodu.

Kmalu sem pri široko uhojeni poti, ki vodi desno na cesto s strani Rudnega polja. Dolgo se vije skozi gozd, je pa ves čas uhojena in še markacije srečam.

Še mimo nekaj hišk me vodi pot.

Pa sem na drugi strani gozda in konec ceste.

Ne grem še po njej. Slabo uhojena stezica se vije še naprej skozi gmajno. In nekaj čudovitih smrek je na ogled.

Potem se priključim uhojeni poti. Tisti zadnji vzponi poti pa se že vlečejo.

Komaj čakam, da zagledam strelišče in tekaške proge. Sneg naredi svoje. Veliko ljudi sedi na terasi in tekačev je vse polno. Tudi za malčke je poskrbljeno.