Belopeška jezera v ledenem objemu, lep izlet

 Belopeška jezera, je vedno  lep izlet...

 Pozimi, ko zmrzuje in ti ivje krasi  lase pa so čudovita.

Kaj  je nam, ljudem, vse dano.

 Krasna jutra so zadnje dni. Lahko bi šle na avtobus do Rateč, pa se Marjana ponudi, da se raje peljemo. Parkiramo na plačljivem parkirišču poleg Kompasa. Ura  parkiranja stane  0,80€.  Rateško jezero Ledine je zamrznjeno in bele zvezdice se bleščijo na njem. 

Nadaljujemo po cesti in skozi mejni prehod do bivših trgovin. Tam zavijemo levo, je oznaka za kolesarsko pot.  

V začetku je cesta kopna, pa smo kmalu na zasneženem terenu.  Moji pohodnici  sta hitrih nog, da kmalu zaostajam.

 Lepi motivi se ponujajo in roke so trde od mraza.  Ne morem mimo. Rahlo zasnežene smreke in v daljavi beli vrhovi. Mraz  rdeči lica in brado, samo zdravje nas je. Lepo je, ko čutiš mraz kot v starih časih. Smo že na cesti. 

 Še malo in kmalu je pred nami Spodnje Belopeško jezero. 

 Zamrznjeno je, vse od obale do drugega konca. Le kam so se skrile uboge račke? Nadaljujemo okoli prvega jezera. Lepota gora in rahlo zasneženega  drevja me prevzame. 

Tisoč rajev in čudes,

če le vidimo pred sabo,

ponujeni kos nebes.

Ko pa je ob jezerski  obali  led tanjši ali ga ni je enkratno. Odsevi na vodi in sonce, ki  vse rahlo pozlati in naredi pokrajino čudovito..

 Spokojnost se čuti v zraku, tišina okoli mene in čudovite slike  pred objektivom.  Zvončka se prijetno oglašata,  uživata z mano lubici moji. Blanka in Marjana sta spredaj, jaz pa počasi za njima. Preveč je lepote okoli mene..

 Ponekod se pokažejo v modrini jezera zelenkasti odsevi.  Stojim in občudujem in fotografiram. 

Zakotni konci jezera so brez ledu in  račke plavajo v njem

Na drugi strani nam prijazen pohodnik naredi fotko, le svetlobe ni prave.

 Nadaljujemo kar po bližnjici do drugega jezera. 

Izliv ali začetek Zgornjega Belopeškega jezera..

Gori doli se vije stezica in to zelo poledenela. Po vrhu cm snega spodaj pa trd led. Ne morem  se  s čevljem utrditi, tako je trdo.

 Malica je bolj na hitro. Vsa  našopirjena taščica se sprehodi mimo skale. Zebe jo in s tem se ogreva. Vržem ji drobce potice, pa se umakne. Kmalu je zopet pri skali.

 Pot se ves čas dviga in spušča. 

Hodimo kot po jajcih in nobenih oprimkov. Dereze pa v nahrbtniku. Pa si rečem," natakni dereze." Že enkrat so dereze počivale v nahrbtniku,  jaz pa po dolgem po ledu in sem si pretrgala ramensko vez. Potem si vse nataknemo dereze in korak je prijeten. Blanka ni sigurna in še naprej varno sestopa.

 Nadaljujemo po naši potki in na drugi strani se že  vidijo avtomobili. 

Okoli zgornjega jezera grem prvič in z derezami na nogah je pravi užitek. Lepe figure se rišejo po jezeru, res je lepo.  Jezero je vse lepše. Ledu ob obali ni in sonce riše čudovite slike.

 Ne vem katera je lepša,  vse so čudovite.  Še  nekaj korakov po zaledenelem delu poti. Za nami pa vrhovi, ki jih lahko samo občuduješ.

 Mangart in Kopa sta bili za trenutek tudi moji. Marjana pa je prehodila ves greben in obuja spomine. Bilo je in nikoli več ne bo. Pa je vseeno lepo, sreča je v majhnih stvareh.

 Vračamo se po cesti.

 Po GPS smo prehodile 13.7 km in naredile  236/237 višincev in spusta. 

Lahko se izlet podaljša do koče Zacchi. Pot in smučišče je urejeno, sem izvedela že pred našim potepanjem.

 Hvala  družba, lepo je bilo pa še kdaj.

Naj korak ne bo prehiter,

čas naj ne bo nam gospodar,

užijmo, vpijmo

vase ponujeno,

ki se nam zastonj ponuja,

ne za plačilo in ne za denar.

/Janeze Medvešek - Ponujeni raj/