Utrinki z Mojstrane..

 

Poglej okoli sebe kako se svet vrti..

 Na avtobus grem in  na Dovjem izstopim. Zakaj pa ne? Lepše je v naravi občudovati vrhove, kakor doma obujati spomine, ki me žalostijo. Pogled na vasico Mojstrano, ki se stiska pod Grančiščem mi privabi nasmeh na obraz.  In zadaj se bohoti Vrtaški vrh.

Malo je potrebno za potepine moje sorte. Spustim se po cesti, v daljavi se vidi Stol. 

Na travniku pa lepi stari kozolci.  Le seno  so zamenjale bale. Svet se prilagaja in stari običaji tonejo v pozabo. Rjavina s sosedi vabi izza hriba.

Do kapelice stopim, ki stoji na obrežju Save.  Z mosta je fotografija lepša. 

Oziram se naokoli in iščem motive in lepe stare hiše.

Tudi zasnežena Kepa in Dovška Baba   sta na ogled.

 Kmalu sem pri Trgu olimpijcev. Lepo so ga  uredili.

 Pred menoj je Planinski muzej. Gornik s starim nahrbtnikom in vrvjo okoli ramen me spominja na pokojnega FB prijatelja,  z Mojstrane doma.

 Bivak II počiva na  skalah, ki jih je rahlo pobelil sneg. Veliko  lepih in manj lepih trenutkov je doživel  pod Šplevto.

Poglej okoli sebe kako se svet vrti.

Sreča vedno dobre spremlja takšne kot si ti.

Cel svet imaš na dlani vse lahko dobiš.

Vedno bom na tvoji strani ko si zaželiš.

 Ogledam si slike pred muzejem. Nagrajene  slike, ki izžarevajo lepoto. Kapljice jutranje rose, solze sreče ali žalosti polzijo po njih. 

 Ogledam si fotografije tudi v muzeju. Nečak  ima tri nagrajene, bravo Mirko. Le tako so visoko, da jih ne morem lepo ujeti v objektiv.  Tudi ostale so lepe, vsaka ima svojo zgodbo in lepo jih je občudovati. 

Aranžma v muzeju.

Potem se sprehodim pod Grančiščem in obujam spomine na moj lanski  vzpon.

 Plezališče je pozimi zaprto. Nadaljujem proti Savi. Tam pri vrtičkih so ptičje hišice. Gledam siničke, ki se vrstijo ena za drugo. Na veji čakajo, da pokuka ven in  že naslednja zapolni vhod.

Vrstijo se ena za drugo, vendar mi ne uspe ujeti tudi tiste, ki preletavajo veje. Lepo jih je opazovati. Kar dolgo jih gledam in lepo mi je. Potem  nadaljujem po cesti in vidim kosmato bučko s sprehajalko, ki zavijeta  k Savi. Malo grem za njima pa me zmoti  park, nasproti nogometnega igrišča. 

Veliko mostičkov je čez jezerca in stezice so na vse strani. 

 Čez brv jo  uberem in zopet sem na cesti. 

 Kmalu sem  pri mostu. 

Gore so še vedno na ogled in zgoraj že vidim  avtobusno postajo.

 Le še spomenik Jakoba Aljaža fotografiram in  pripelje avtobus. 

 Lepo je bilo!

Daj podaj mi svojo dlan ni razloga da si sam,

ni razloga za skrbi naj ljubezen gor drži.

Vse poveže naj to praznično veselje.

/Verza iz pesmi Čukov/