Sv. Peter, Smokuški vrh in malo po svoje

Sv. Peter, Smokuški vrh in malo po svoje.

"Kam naj grem," se sprašujem zjutraj. Hitro preiščem vozni red in ob pol devetih se že peljem proti Begunjam.

So dnevi,

ko enostavno moraš biti sam.

A se zgodi, da biti sam

preide kar v navado.

Na goro sv. Petra grem in mogoče še naprej. Nič ne predvidevam, pustim se presenetiti. Ubiram korake mimo hiš in čudovitih vrtnic.

Pri zadnji hiši stezica zavije levo v breg. Je dosti široka in vso pot sledim markacijam. Nič ne razmišljam, pustim mislim svojo pot in opazujem naravo. Listnato drevje se je večinoma že otreslo in listje leži po poti. Križev pot, 18. postaja je že mimo in kmalu sem pri kapeli.

Je že lep pogled v dolino, na cerkev sv. Petra in Dobrčo v daljavi.

Mimo Milkinie domačije in nadaljujem proti cerkvi.

Skozi mrežo pokukam v notranjost, potem pa nadaljujem okoli nje. Zanimivo branje in lepa notranjost.

Pleče spredaj in Begunjščica v daljavi

Slika na kapelici, ruski mojster je narisal sv. Petra, razlaga domačin. Oči so še posebej zanimive.

Tudi vrhove pozna in jih kaže dvema pohodnikoma, potem naredim še fotko. Se vsi strinjajo.

Dolina je zamegljena, cerkvica pa je čudovita.

Barvita okolica jo naredi enkratno.

Oziram se naokoli za lepimi motivi in nadaljujem proti Sankaški.

Koča je zaprta, nekaj obiskovalcev uživa na klopcah.

Zaženem se v breg in stezica me vodi proti lovski koči. Tam si naredim malico.

Ne sedim dolgo, pot je vabljivo pisana in že sem pri razpotju.

GPS mi kaže levo in potem navzgor. Pa tudi mojo staro običajno pot po kolovozu. Po njej grem. Lepo je, mahovje objema skalovje. Veje in korenine oblečene v zeleno in pisano listje mi lepšajo pot.

Zvončka prijetno cingljata, ko stopam po gozdni poti. Že dolgo me ni bilo tukaj. Pot je lepa, dobro uhojena in že gledam zadnji del pred menoj. Dva spustim naprej in kmalu sem na Smokuškem vrhu.

Blejsko jezero in Julijci v oblačkih.

Malo se razgledam naokoli, nekaj slišim. Veliko letalo nizko preletava Kašarijo in se malo pred Blejskim jezerom obrne. Zelo nizek ima prelet, tik nad hišami se meni zdi.

Adijo Smokuški vrh, še pridem. Še cerkvico sv. Petra ujamem v objektiv.

Kam pa sedaj? Spustim se do začetka kolovoza za Begunje. Hoja mi paše, še križ me manj boli. Naravnost vidim na deblu obledel napis, Roblek. Tja ne grem. Nazaj v Begunje me tudi ne vleče.

In s to razvado (iz strahu)

si ne dovoliš med ljudi

in biti z njimi

enostavno to, kar si.

Pred menoj pa je lepa široka cesta, ki sigurno vodi v dolino.

In že stopam po njej. Ne razmišljam kje, nekje že pridem na cesto. Že dolgo nisem šla kam po svoje. Ponekod krasijo cesto še rumeni listi.

Dozdeva se mi, da bo zelo dolga. Počasi se spušča in ponekod še malo dviga.. Hodim z ovinka v ovinek in prečim vodo, ki se pretaka čez cesto. Lepo mi je, nič ne mislim, le opazujem. Kar nekaj plazovine je zgrmelo navzdol.

Spet sem pri kažipotu.

Razdrta grapa vodi v Krpin. Sem hitro obrnila. Na desno pa je v hrib steza do cerkvice sv. Petra.

Stroji so na cesti in odstranjujejo plazovino.

Gledam bližnjice, pustim jih lepo pri miru čeprav me mikajo. Ne vem kam vodijo. Uro in pol že hodim pa Završnica šumi še globoko spodaj. Se spomnim Emila, ko je enkrat rekel da sta šla z Matejo po cesti, ki se vleče kot čreva. Verjetno sta obirala to pot. Hodim in delam dihalne vaje naše Andreje. Pašejo mi. Slišim avto, nekje blizu je cesta. Potok Završnica se peneče pretaka navzdol. Nekaj so napeljali čez vodo.

Še malo in sem na cesti, ki vodi do Tinčkove koče. Imam občutek, da nisem daleč stran od Smokuške planine. Še kar nekaj je do Žirovnice

Hodim in hodim in čez slabe pol ure sem pri odcepu za Titovo vas.

Cesta ni primerna za običajne avte. Malo pred oznakami je globok jarek čez cesto. Kmalu sem pri HE Žingarica.

Nadaljujem mimo Čutovga ro'ta, pa mimo hiš

in gostišča Zavrh in sem pri nogometnem igrišču..

Smokuški vrh je že daleč.

Pri jezeru je nekaj novega; knjižnica- prinesi in vzemi. Ali pa samo za branje v lepi naravi.

Rožnato drevo- navadni glog, zasajen v mesecu oktobru - simbol življenja in rasti.

Hodim skozi Završnico ter se pri odcepu za Žirovnico spustim levo po asfaltirani poti. Stroji brnijo, delajo visoko škarpo na obe strani. Malo počakam potem pa se zmuznem mimo in pod železniškim mostom pridem v Moste.