Na Belsko planino rož'ce gledat in še kaj..
Rožice vabijo konec maja.
Včasih so malo prej in včasih malo kasneje. Običajno jih v času cvetenja še malo pobeli sneg, da jo malce zagodi lepi pomladi. Golica ali Belska planina? Na obeh straneh je v tem času čudovito. Bele princeske in zlato, modro cvetje privabljata obiskovalce na obe strani. Za Belsko planino se odločim.
Lepo mi je tam gori, naravni skalnjaki so polni pisanega cvetja.
Peljem po cesti mimo Pristave. Nadaljujem s Križovca proti Pustemu rovtu. Na začetku rovta je cesta slaba, polna grbin in lukenj. Parkiram pri odcepu za sedlo Suha.
Po cesti se vzpenjam proti planini. Dva delovna stroja sta na cesti in jo širita, po vsej dolžini. Vse do planine je po sredini visok greben. Verjetno bo kakšna sečnja drevja?
Mrzlo je in veter piha. Še pulover si oblečem in rokavice pridejo prav. Nad Struško je sama sivina, pa lep dan obetajo. Kmalu sem na zadnjem ovinku. Pred mano že vidim del strehe pastirske koče in ograje in vse rumeno po skalovju.
Oči se zaiskrijo, usta do ušes, lepo je. Hitro sem pri skalah, avrikelj cveti le majhen je. Velikih zelenih listov in visokih cvetov je bolj malo. Hodim od skale do skale in fotkam.
Piha pa kot za stavo. Cvetje je povsod, hodim od enega vrtička do drugega. Zelo veliko je Zoisovih vijolic. Toliko jih dolgo še nisem videla. Tudi encijani se sramežljivo skrivajo in počasi odpirajo modre čaše.. Spomladanski svišč in še polno drugega drobnega cvetja krasi planino okoli koče in po travniku zgoraj.
Še malo se sprehodim, povsod aranžmaji, čudovito.
Pred zajetjem vode je še veliko snega. Luknje se delajo, da komaj izvlečem nogo.
Gledam proti grebenu Struške, obkrožajo ga sive megle. Tudi pri vodi je vse rumeno. Narava je čudovita.
Razmišljam, naj grem proti vrhu ali ne? Bele zaplate snega se vidijo s sivine. Nimam pravih čevljev, letne pa niso najboljša obutev za sneg. Počasi me nese korak navzgor. Zvončka se vso pot oglašata. Povsod je rumeno, nežni cvetovi avriklja in vijolic se zibljejo v vetru. Vzpenjam se in gledam nazaj in proti vrhu. Lepo se vidi Korenščica in potka proti vrhu. Stojim in občudujem oblaček, ki se kakor dolg konjiček pomika za Korenščico in se počasi razblinja.
Rušje žagajo in ga zlagajo v skladovnice, kot ograje so.
Nekaj časa mi gre dobro, potka je očiščena. Kmalu sem pri snegu. Veliko ga je. Prav z vrha in po grapi navzdol je sneg. Ne upam si v mojih čevljih prečiti široki pas snega.
Si kar predstavljam do kam bi me odneslo, če mi zdrsne.
Hodim ob ruševju, pa se zopet pokaže stezica, ki jo kmalu zagrnejo nizke veje rušja. Nekaj časa se prebijam in vem da sem že blizu grebena. Širok pas požaganega ruševja je blizu vrha in stopim na rob pogledat. Pri sosedih je megleno in dolina na naši strani je zalita s snegom. Vsi travnati deli grebena so pod snegom.
Na Korenščico, 1764 m visok vrh grem, se odločim. Prijeten vrh izgleda od daleč. Še nikoli nisem bila na njem, tudi to šteje. Pohodnica in kosmata bučka se vzpenjata. Nik se hitro malo pocrklja in me lepo gleda, če bo še kaj.
Pri zajetju vode se povzpnem na gornji del planine.
Tudi tu je polno cvetja. Bližje sem poti za Korenščico več je encijana.
Na koreninah si naredim kratko malico in potem nadaljujem proti vrhu, zanimiva pot.
Zanimiv je ta vrh, naravni aranžma in prehod na drugo stran. Le malo se spustim po strmi stezi, sneg.
Razgledi pa krasni. Belina princesk na Mali Golici in vrhovi proti Kepi. Spodaj pa Pusti rovt.
Grem raje nazaj ko koče in po zgornji potki do avta.
Pri koči je nekaj malega obiskovalcev.
Greben Struške se je razjasnil. Nisem pomislila, da je lahko še toliko snega, je kar je. Že potepanje samo je lepo, zadovoljna sem.
Hodim po zgornji potki, spodaj se sliši stroj. Delajo na cesti. Potka je razgibana, polna korenin in kaj hitro si jo pobliže ogledam. Kmalu sem pri odcepu, kjer se pridruži graničarska pot.
Tudi po tej sva že sestopali z bučko, pestra pot. Sedlo Kočna in čez travnike polnih regratovih cvetov.
Kmalu sem pri avtu, vse je polno. Glede na to kako malo ljudi sem srečala jo je večina ubrala proti Golici. Nazaj se peljem čez Savske jame. Cesta je slabša od jutranje. Pri Korlnovem rovu je gneča, tudi proti Planini pod Golico so parkirišča polna.
Po GPS sem prehodila dobrih 9.00 km in naredila 557/547 višincev.
Vesela sem in lepo mi je..
/ Miroslav Košuta - Edvin Fliser/
Ni komentarjev:
Objavite komentar