Bvaščeva skala...

 Bvaščeva skala nad Dovjem in Mojstrano...

Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš,

ta svet je lep, če nekoga rad imaš,

če roko stisneš komu, ki ga je strah,

                                                       ta svet je lep, če si človek do ljudi.                                                                                                                                                      

             Bvaščeva skala, že dolgo v mislih.

 S sestro se greva malo potepat. Na Bvaščevo ali Blaščevo skalo  greva in še malo naokoli nabirat kondicijo. Kmalu bodo odprte planinske koče  in  rabiva energijo za Primorsko Juliana trail.  

 Na prvem  večjem levem ovinku  z Dovjega je majhno parkirišče. Običajno je tam parkiran že kakšen avto.  Kolovoz se nadaljuje takoj za parkiriščem.

Hotel za žuželke.

 Nekaj časa vodi naravnost, potem se odcepi stezica desno, mimo hiške in čez vodo.

 Je kar dobro sledljiva. Nadaljuje se vedno bolj v strmino,  drugače ne more biti.  Nekam hiter je najin korak in  se moram  včasih malo nadihati. Se že svetlika nad gozdom in  križ se že pod vrhom vidi.  Malo stran je klopca za uživanje in počitek..

Križ je ogromen.  Vpisna knjiga je v skrinjici in slika Fatime.

Marjana se že hladi, mene pa zanimajo razgledi. Čudoviti so.  Cesta se vijuga skozi gmajno in malo naprej vidim hiško na travniku. Tam sem že šla, ko sem se potepala nad Dovjem. Križev pot je ob strani in lepe vikendice.

 Dolgo sediva in občudujeva pokrajino, ki je vsa v meglicah.   Še ena skupna nama uspe..

 Počasi se odpraviva nazaj po drugi strani. Naredili bova krožno pot in se spustili do križevega pota. Stezica je  ozka in zelo strma, posuta z listjem. Previdno sestopava, da se ne peljeva po riti. 

Zvončka cingljata. Potepamo se skupaj lubici moji. Ko se teren malo izravna je stezica blatna in čevlji se ugrezajo. 

Hitro sva mimo in  nadaljujeva po strmem  bregu.  Spodaj so vdelane štenge,  vidi se zelen travnik. 

 Na skali pa napis Bvaščeva skala. 

Lepo je. Prečiva travnik. Na drugi strani je velik križ in  križev pot se tam končuje. 

Petelinček se suče v zraku in oblački krasijo nebo.

Križev pot in 14. postaja.

 Gledam Mojstrano in v mislim imam pokojnega FB prijatelja,  Zvoneta. Vedno, čeprav hudo bolan je objavljal sliko te Bvaščeve skale. Sedaj pa jo občuduje izza mavrice.

Še malo rožic za slovo.

 Pri cesti  je začetek križevega pota in ležeča oznaka za Bvaščevo skalo. 

Meni je lažji dostop  na skalo z ovinka, kakor po poti sestopa. Po cesti nadaljujeva in zaključiva najino krožno pot.. 

Po GPS sva za Bvaščevo skalo  in nazaj do avta prehodili dobrih 3.00 km in naredili 220 m. višincev. 

Vsega pa čas ne vzame, pa čeprav spomin zbledi,

kakšen biserček ostane, v spomin za stare dni.

 Najino potepanje se nadaljuje, potrebujeva kondicijo. Zapeljeva se višje in parkirava pri oznaki za Babo. Raziskujeva po cesti, uživava v razgledih in nabirava km in višince.

Mežakla, Jerebikovc, Grančišče,  Mojstrana, vse je na ogled.. Zadaj pa sami dvatisočaki, oh spomini.  Čez Vrbančke sva večkrat šli z Marjano.

 Dolg greben ima Mežakla in proti Jesenicam se vidi.

 Kukova špica kuka nad ovinkom.

Julijci,  sami imenitni vrhovi.

Sledi je veliko, nekaj jih vodi z Dovjega. Le oznak ni nobenih.  Na prvi tretjini ceste se odcepi pot na Borovje. Vse do konca jo prehodiva.

Luštna hiška 

in visoka lovska preža.

Konec ceste in obrneva se nazaj.

Cesta je pestra,  dviga se in spušča. Nekaj pa  sva le  naredili zase.

 Skupaj se je nabralo 14.00 km in  675/667 višincev.

 Lepo je bilo in  krasen dan je za nama..

En sončen dober dan in en nasmeh krasan,

nasmeh iskren iz dna srca, odpre ti vrata vsa...

To ključ je pravi ključ, od vseh vrat sveta,

naj srečen bo, kdor ga ima!

/Janez Medvešek/