V krnici lepi pod gorami... Za Akom.
Ne vem kaj me nosi danes. Ne ljubi se mi nič, cilja nobenega. Le to vem, da moram pregnati to lenobnost, ki se me drži še z morja. Vsedem se na avtobus malo čez šesto zjutraj in v Zg, Rutah izstopim.
Nekam že pridem, pa pri kopišču še vedno ne vem kam naj grem. Bivak Pod Srcem me ne mika, strma je prva klančina. "Do slapa grem, "se odločim.
Hladna senca je pod skalovjem. Še v rov pokukam, nekam na skalo se pride. Nadaljujem in kmalu je pred mano mostiček. Prši voda naokoli, slap je čudovit in dosti vodnat. Fotkam in se vzpenjam višje.
Še zadnji del in sem v gozdu. Korak me vodi navzgor in kmalu sem na Jasenju, pri Ingotovi brunarici.
Trava ni pokošena, le pot je uhojena. Imajo pa odprto v lepem vremenu. Mimo Pavle Jesihove se podam in naprej mimo mame lipe in sedem hčera.
Še pri kapelici se ustavim in ponesrečenim v gorah.
Čez vodo ni brvi. Malo višje si poiščem ožje rokave, za skakanje čez vodo.
Pa sem spet v gozdu in ubiram korake navzgor, pa še vedno nimam končne postaje. Zeleni pujsek leži in vse štiri od sebe moli.
"Nekam že pridem, ali pa obrnem, " si rečem. Dve Majdi se potepata v meni, ena hoče naprej, druga še lenari na plaži.
Pa sem pri odcepu. Levo je odcep za zgornji slap in desno pot Za Ak. Le pol ure piše na smerokazu, zaraščenem v deblu.
Čeprav vem, da se meni najmanj za polovico podaljša pot, ubiram korake naprej. Zvončka se oglašata, ko ubiram korake v strmino. Že pet let me ni bilo v tej lepi krnici, Za Akom. Občudujem korenine, zelo so razpredene, kot naše ožilje.
V krnico pod Srcem se mi je zdela pot prestrma. Sedaj pa lezem v še večjo strmino in še zahtevno pot. Čudim se sama sebi. Vmes delam kratke postanke, da se nadiham. Pa zopet naprej. Zajle so že v pomoč in že vidim deske ob skali.
Zelenje skriva varovala in vse je mokro. Hodim zelo previdno. Tudi v nadaljevanju je pestro.
Sem kar malo pozabila, pa sem bila večkrat Za Akom. Sliši se šumenje zgornjega slapa in nekaj stezic vodi čisto na rob. Ne mika me tja. Aranžma na skali.
Spustim se na prodišče, zlezem na skalo in občudujem gorate lepotce. Še imajo nekaj beline za okras.
Od Kukove špice, do Pračkovega prehoda in še naprej opazujem gore. Sonce že dela medlo zaveso, toda meni je zelo lepo. Tako blizu mogočnih sten in v tišini ki me obdaja je čudovito. Sedim in občudujem. Nisem mislila, da me bo pot zanesla še kdaj tako visoko, v to prekrasno dolino. Zgodilo se je ravno to. Kot bi me nekaj gnalo sem gor. Pri možicu zavijem v gozd in iščem bivak. Pa grem preveč v levo. Spomnim se, da je kmalu na začetku prodišča, čez kamnite plošče najlepša pot. Možic je na balvanu in kar naravnost navzgor jo uberem.
Pa še malo, skoraj do prodišča, ko zagledam mojo stezo. Pohodnik je na njej, vrača se. Vesela sem ga, še ena duša občuduje to lepo krnico. Na prodišču se poslovim od vrhov, jim pomaham v slovo. Trenutki za vedno, saj me me ne bo več sem.
Pospravim palici in previdno sestopam. Korak za korakom si utrdim in se polagoma spuščam. Brez varoval ne bi šlo.
Daleč spodaj si šele oddahnem. Naredim si kratko malico.
Ljudje hodijo od II. slapa in tudi od Mahovja. Je nasproti neoznačena pot. Lepo je v teh divjih Martuljških koncih. In vedno znova vabijo nazaj. Še mimo rožic in avtobus počakam, pa je konec potepanja.
Malo na hitro je bila ta moja tura, vendar pri srcu mi je tako lepo.
Občutek je krasen!
Sreča ni v izpolnitvi cilja,
ampak v sledenju sanjam!
/R. Messner/
Ni komentarjev:
Objavite komentar