Jelenkamen - Majdag: Gora za dušo

Mavrinc, moja gora za dušo in srce...

Tam na gori ne mislim na nič, le gledam, občudujem in lepo mi je.

Oblaki, vsi zlati, bleščijo

in zrak je čist in hladan,

kakor da plavajo tiho

nad krajino mojih sanj.

Parkiram pri Koči na Gozdu.

Preobujem se v zimske čevlje, imam ta vel'ke dereze v nahrbtniku. Cesta je kopna in podam se navzdol, proti izhodišču. Še mlademu paru razložim kje poteka pot, ker ni oznak. Do začetka poti gremo skupaj, potem si nataknemo dereze. Super prijemljejo ta vel'ke dereze, je večinoma ledeno. Le kakšnen meter je kopnega vmes. Gozd počiva, tudi v tem času je zanimiv.

Naravni podstavek

ples v belem,

si malo pobliže ogledam to čudo,

oblečen v zeleno pomlad prihaja,

zanimive korenine.

Potka je dobra uhojena in tudi zglajena.

Veselje me prevzema, ko skozi drevje gledam Vavovje in Zadnje Robičje.

Še malo in sem na grebenu, štengce so na oviri.

Poslikam še Zadnje Robičje, pa Sovno glavo in Vrh Vršiča. Mojstrovka ima že sivo kapo.

Mladi par se ravno vrača, pokažem jima še pot na Kumlehovo glavo. Bosta šla drugič, v kopnem. Še malo navzgor in sem pred zadnjim ovinkom. Stojim in gledam. Čez ruševje zgoraj je speljana pot, zanimivo.

Se spomnim, je že bila tudi tako. Običajno je z melišča.. Piha pa vedno bolj, veter šumi okoli ušes.

Bleščijo se zlati snegovi,

plavajoči v sinjini neba,

bleščijo, samotni odsevajo

v majhnem zrcalcu srca.

Zanimiv ovinek in super razgledi. Usta imam do ušes, čudovito je. Še malo in križ že kaže svojo podobo s skrinjico. Prisank se že vidi.

Sovna glava, vrh Vršiča in obrazi v oblakih, opazujejo me. Mojstrovka je že ovita v sivino. Tudi Šitna glava se ne vidi in Prednje Robičje.

Mavrinc moja gora, ki me vedno razvedri.

Zadnje Robičje, Vavovje, Kumlehova glava, Kumlehi pa Škrbinjek so še na ogled.

Tudi gore pred mano imajo predstavo. Sprehajam se po imenitnih vrhovih od Rigeljnov do Prisanka. Še fotki priložim, za vas.

Pa še ata Prisank.

Planina v Klinu je temačna, proti Križu je veliko snega.

Po gorah je povsod razpršena belina. Tudi na Vošci in Kepa je vsa bela.

Spodaj se lepo vidi kopna vršiška cesta in obe koči, Tonkina in Koča na Gozdu.

Vpišem se v knjigo, malo prigriznem in uživam.Velikokrat sem bila že na Mavrincu, poleti in pozimi. Večkrat je bila tudi Ira z mano, sedaj pa le zvonček cinglja. Kar dolgo sem na vrhu, nazaj bo treba. Veter se malo unese pa le do ovinka. Sestopam čez sneženo brv, ruševje je vse poležano.

Ko se bo začelo predirati bodo pa luknje. Je zanimivo ni kaj. Za ovinkom pa par, ki se vzpenja. Še fotko dobim in vesela sem, da sem prišla na Mavrinca.

Sta se že včeraj potepala po Mojstrovkah, lepo. Navzdol gre super, primejo dereze. Še veliko jih srečam, ko se vzpenjajo. Naj jim bo lepo kot je meni.