Mali vrh, v grebenu Brezniških Peči..
Parkiram v Završnici. Jezero je rahlo pomrznjeno, snežene kepe so na vodi. Prebarvana betonska ograja čez most, mi pade v oči.
Razmišljam, katero pot naj uberem, da bo kratka in zanimiva. Stol se kaže v daljavi.
Oj srca hrepenenja
oj silne ve želje,
ne mučite življenja
mi še v bodoče ve.
Za Mali vrh se odločim, lahko naredim tudi krožno. Po eni potki gor in po drugi dol. Običajno sva z Iro začeli nasproti Gostišča Zavrh. Tam je strma stezica in hitro si pod pečinami. Sem že pri prvem smerokazu, ustavim se, grem pa po tej poti.
Tudi tu sva že hodili z mojo bučko. Se bolj polagoma vzpenja in široka je. V začetku je malo snega, zemlja je pomrznjena in nataknem si dereze. Potem pa se sneg meša z listjem. Luštna steza.
Na Lipju pridem na greben in prvi razgledi so skozi golo drevje..
Slišim nekaj, stojim in gledam. Nekaj črnega prihaja iz gozda, gams.
Gleda proti meni in se obrača proti dolini. Še več jih je tam spodaj, slišim jih.. Obrača glavo proti meni in spet dol.
To traja kar nekaj časa, da se naveličam in grem naprej. Hitro se umakne. Na Brinju postanejo razgledi čudoviti. Opazujem Stol, Vajnež, greben Belščice.
Sonček me včasih razveseli in skale, ko malo poplezam po njih. Saj je stezica tudi, pa se kakšne skale ne morem ubraniti, je drugačen občutek.
Sedlo Veža je pred mano in odcep za cerkev sv. Lovrenca.
Le malo imam še do Malega vrha, 863 metrov šteje v višino.
Vsedem se na klopco, nekaj prigriznem in si ogledujem Stol in dolino pod menoj in sonček sije.
In duh naj mi bega,
kot bega dan z nočjo,
ker moč njega presega
to srce preželjno.
Še čaj imam s sabo, to se ne zgodi prav pogosto. Vpišem se v knjigo, malo posedim in se poslovim. Zajle, ki držijo nadstrešek se bolj slabo vidijo. Nevarno za spodtaknit.
Malo še poslikam in spet ne vem v katero smer naj grem. Za nadaljevanje po grebenu, bo prehuda za nogo. Do cerkve sv. Lovrenca bom šla v kratkem. Nadaljujem mimo skalovja, samotnih dreves in se spustim do sedla z oznakami.
Po tej strani sestopim v dolino in naredim krožno pot. Napaka!
Zvonček cinglja, ko se prebijam po strmi ozki stezici. Pa še moker sneg je in delajo se cokle, spodaj pa trdo. Brez derez še bolj drsi.
Cepin bi prav prišel, zapičila bi ga v pomrznjeno zemljo in se počasi spuščala.. Vsake koreninice, veje, skale ob stezi sem vesela. Noga me peče, roke bolijo od močnega držanja palic. Ravnine spodaj pa nikjer. S skalovja leti kamenje, ni nad mano.
Navzgor bi šlo mnogo lažje. Je kar je, dol moram priti, pa čeprav po riti, nazaj se mi pa ne da. Ko že mislim, da je konec snega se za ovinkom zopet pokaže belina. Končno ravnina sem se namučila.
Prišla bi že do vodostaja po grebenu in po cesti do melišča. Čisto blizu prvega smerokaza pridem na travnik.
Kratka pa začinjena je bila ta stezica. Sem dlje sestopala kakor hodila od avta do Malega vrha. Tudi take poti pridejo prav, so pravi izzivi. Lušten je tale greben, lahko ga prehodiš po delih ali pa v celoti. Pa še dosti skalovja je poleg stezic, da malo popestriš pot, za užitek.
Po GPS sem prehodila 3.50 km in naredila okoli 240 m višincev.
Lepo je bilo!
Kako naj mi spolni.
v resnici duh želje,
ko vendar svet vesoljni
premajhen je za nje!
/Josip Murn - Kako?/
Ni komentarjev:
Objavite komentar