Biser Bohinja v januarju

 Biser Bohinja v januarju...

Pozimi  grem bolj poredko v Bohinj, kaj šele okoli jezera.

Dan za dnem med ljudmi tudi kaj hudega se zgodi.

Naj povem: Ni izjem, vsakega kaj doleti.

Pride čas, ko obraz kaže, da ti je zelo hudo

in trpiš, se bojiš, da bo za vedno tako.

Moram se malo predihat, neke vrste viroza me daje. Pa ni ta "kronani," sem preverila. Včasih sva z Iro hodili do Železnice, potem  je bilo kmalu vse v redu.  Na vlak se vsedem ob pol devetih. V Bohinjski Bistrici  za postajo že stoji avtobus, ki pelje do jezera in naprej skozi zgornje vasi. Meglice me pričakajo kot vedno. Bohinj ni za jutranje uživače, zaspancem se odpre.. Pa saj so tudi meglice čarobne in z ivjem okrašeno  grmovje. Sem pa malo presenečena, manj je snega kakor na Jesenicah. Najprej poslikam naše junake na hribčku, pa še cerkvico skozi ivje.

 Ukanc je ves temačen in se komaj vidi. 

Nekaj parov se sprehaja ob obali. Pot je na široko uhojena, zglajena. Dereze so hitro na nogah. Ustavljam se, fotkam, lepo mi je.

 Če me ne bi bolela noga, bi šla kar malo po celcu. Pa me spet  išjas  zbada. Tegobe se kar nabirajo, sestankujejo, kdo me bo zadržal doma. Leto pa se je komaj začelo, kaj šele bo... Težek je moj korak, počasi se tudi daleč pride. 

Nikogar ne zadržujem, postaja vse bolj zanimivo. Pri stari ribogojnici moram malo hitreje stopiti, nekaj se dogaja.  Barve v gozdu onstran jezera  postajajo modre in tudi jezero na drugi strani se barva v modro. Vedno več je modrine, veje mi nagajajo za lepšo sliko. Nekaj mi le uspe.

 Sonce in sence delata čarovnije na jezeru. 

Kamen, kot bi lebdel na vodi. Kristalčki se bleščijo in jezero postaja imenitno.

Velika družina se stiska skupaj in se ogleduje v vodi.

  Hiški sta še vedno ob strani, snega je vedno več in veselje me prevzema. 

Rjava skala  se pokaže in okoli nje žari sonce. Ujamem odsev na vodi, čudovito.

 Še na bolečo nogo pozabim in smrkanje.  Sonce! Vesela sem ga. Prečim  grapo pod slapom Govic in sem na prijetni ozki stezici.

Sonce je nasulo kristalčke v zaliv.

Pršivec je nad mano in gore nad Ukancem so vse bele.  

                          

                          Klopca je zasnežena, tam sva počivali z Iro.  Sedaj pa le zvonček cinglja.

  Stojim v Ukancu in uživam v lepotah. V Ribčevem Lazu sije sonce in preganjajo se meglice. Enkratno in nikogar ni na tej strani, sama sem..

 Luštne hiške samevajo, še race ni nobene. Krasni so odsevi na gladini. Takih še nisem videla, kar ne morem oditi, stojim in gledam. Nad grebenom Rudnice se podijo meglice.

V življenju se hitro vse obrne,

veselje tja se vrne,

kjer solze tekle so.

Karkoli že je, ti ne obupaj,

verjemi in zaupaj,

da še ti bo lepo.

 Nadaljujem po luštni stezici, še Jezerniku pomaham. 

Savica, okrašena z ledenimi okraski je čudovita.

  Nekaj časa hodim ob robu ceste, potem se umaknem na zgornjo pot, nad cesto. Lepo je zasnežena in uhojena.

 Skozi drevje  opazujem jezero in odseve. Pršivčeva ostenja se ogledujejo na gladini. Mimo Zmajske vasi me nese korak in po cesti skozi gozd. 

Modrina neba in modrina jezera sta ponekod popolnoma enaki. Se čuti, da je ozračje čisto, še diham lažje. 

Čakam na baročno cerkev sv. Duha. Lepa cerkev, grem kar mimo.

 Kmalu sem pod Skalco in pri Zlatorogu mi neki  tujec naredi fotko. 

Cerkev sv. Janeza Krstnika je s te strani še lepša. Kar nekaj časa si ogledujem ta lepi motiv.

 Race, večinoma racmani so spodaj. 

Časa imam še dovolj, bifeji pa so zaprti. Bi se prav prilegla ena vroča čokolada s smetano. Še malo se sprehodim do mostu in v Ukanc pogledam.

Peljem se do Lesc, tam pa čakam na avtobus. Pa saj ni tako hudo, se navadiš, če se voziš z javnim prevozom. Le mraz se počasi zajeda skozi puhovko. Doma sem ob pol petih. Ni mi žal, le  noga me boli,  počutim pa se bolje sem se predihala. To mi vedno pomaga. Ni bilo vse kot sem mislila, vendar  je bilo čudovito in  vesela sem za vsak  ujeti trenutek, ki mi je polepšal dan. Po GPS sem prehodila 12.00 km in naredila okoli 90 m višincev.

 Luštna pot, brez vzpenjanja. Vse se da, če je volja, no malo pomaga tudi trma.. . 

Lepo je v Bohinju, zima naredi pokrajino še bolj čarobno.

Dan za dnem, dobro vem, eni za vedno odhajajo.

Vsaka pot se konča, treba je vzeti slovo.

Pride čas za vse nas, ko le spomini ostajajo,

to boli, saj se zdi, da lepih dni več ne bo.

/ Kvintet - Dori/