Juliana trail - 11. etapa, Most na Soči - Tolmin in nazaj

 Juliana trail - 11. etapa, Most na Soči - Tolmin in nazaj. 

 Začneva  z Marjano v mrzlem in vetrovnem jutru. 

Vedno, ko pridem na Primorsko se mi zdi, da je še bolj mraz kot pri nas na Gorenjskem. Nadaljujeva v smeri Stopec.

 Od tam sem  prišla na železniško postajo. Le  čez travnike ne greva,  kar po makadamski cesti naprej.  Sem že zadnjič ugibala kam vodi. Potka je luštna, gledava za oznakami. Zvonček prijetno cinglja.

 Sva že na  sprehajalni poti ob umetnem jezeru, Most na Soči. Jezero se nadaljuje skoraj do Sotočja. 

 Lepo, zelo lepo. 

Temni blesk gladine,

zamišljene senčne globine,

nekdo vesla skozi molk jezera,

 za tišino tišino odstira.

Tolmin se že vidi. 

Dve kosmati bučki gresta naproti in koga vidim? " Milko,"  ga pokličem. Le kdo ga ne pozna, nočnega fotografa Krna in okoliških vrhov. Njegove nočne zgodbe so polne čudovitih fotk in lepih misli. Klepetamo, Maki in Darki, bučki kosmati se mi dobrikata, že vesta zakaj. 

Vesela sem, da smo se srečali. Nadaljujeva z Marjano mimo energijskih točk.

 Utrinki so čudoviti,

 energijske točke

in mraz  je še vedno. 

Mimo galerij Pod ključem, je speljana kolesarska pot in po njej Juliana trail.

 Pa sva pri zapori.

 Greva pa skozi Prapretno, Poljubinj in naprej proti Tolminu. Meni je še lepše, hiše so vedno zanimive.

 Spustiva se po cesti in mimo vodnjaka in spomenika NOB. 

Tolmin je staro naselje, o čemer pričajo  tisočletje stari ostanki gradu na slikovitem Kozlovem robu nad mestom./splet/. 

Mimo industrijske cone. 

Naletiva na  prijaznega  domačina, ki nama razloži kje naj greva. Je že prehodil celo Juliana trail. Za vzpon na grad in nazaj sva prepočasni, si greva pa ogledat sotočje  Tolminke in Soče.  Zelo so prijazni, vse izveva. 

Veliko zanimivosti je v Tminu, tako mu pravijo domačini in vse je blizu. 

Muzej

in spomenik pisatelju Ivanu Preglju.

 Hodiva mimo Dijaškega doma,

  čudnih streh, verjetno ribogojnice,

mimo gledalcev ob cesti

in spomenika padlim talcem.

Kozlov  rob z ostanki gradu je na pogled blizu..

 

 Pa sva pri Sotočju.

 Lepo se vidi sotočje obeh rek, Tolminke in zelene Soče. 

 Malo si še ogledava naokoli, oznake za Most na Soči so blizu.

 Sotočje je postalo mesto za zbiranje, kopanja željnih obiskovalcev poleti, ter obiskovalcev raznih glasbenih festivalov v Tolminu./splet/

Kot da so se v  pramolčanje

ogrnile neme sanje,

včeraj skrite, osamele,

so v spoznanje zaživele.

   Razmišljava, da bi se povzpeli še na razgledno točko. Pa je predaleč izveva med potjo. Obrneva se nazaj proti Tolminu in kmalu zavijeva desno navzdol. So že oznake.

Od zgoraj gledava na kolesarsko, gradbišče.

 Mika naju, vleče po njej. Vprašam delavca, če se lahko izmuzneva mimo. Ne da se.  Svetuje, naj  greva malo po cesti in se potem spustiva.  Ni treba dvakrat reči.  Ne ovirava jih, hodiva na lastno odgovornost in vem da ni prav. Je pa še bolj zanimiva ta najina  pot. Pri ograji sva. 

 Nadaljujeva mimo galerij

 in po sprehajalni poti ob  jezeru. 

Energijske točke se vrstijo..

Na klopci si narediva pavzo. Zvezdice krasijo vodo. Sonce riše čudovito risbo, nešteto zvezdic je razpršenih po gladini in se bleščijo. 

Ladja Lucija čaka, vejice so kot okras.

  Le še do železniške postaje morava priti. 

 Spustiva se navzdol in dolgo hodiva po cesti.  Naenkrat pa obe zatuliva," železnika postaja. " Se vidi da sva v žlahti, še misliva enako.

 Lepi razgledi in...

 .....železniška postaja.

Imava še uro časa za vročo čokolado, v toplem  bifeju. Tudi potepanje skozi vasi  ni slabo. Hiše stare in nove so  meni  vedno v užitek. Lahko si  predstavljam življenje v njih. Je pa daljša pot. 

 Po GPS sva prehodili 18.00 km in naredili okoli 380 m višincev. 

 Uživali sva v družbi vetra in lepih razgledov. Luštna je 11. etapa  Juliana trail in če narediš še malo krožno je še lepša.. Lepo je bilo.

V samotni tišini, v senci dneva,

kjer duša se sebi razodeva,

v senci zeleni, v poltemi

izpustil bi veslo... zaprl oči...

/Srečko Kosovel - Pesem/