Morje, na morje gremo

Morje, na morje gremo... 

 Včasih smo se veselili, še kot otroci in tudi kasneje. Vozili smo se po stari cesti Črnega Kala, mimo kamnoloma.  Med  sabo  smo tekmovali kdo bo prej zagledal morje. Taka doživetja so bila še posebno lepa.

Ob morju vije se cesta,

nad Istro sončen je dan.

Bleščijo v soncu se mesta

Izola, Koper, Piran.

 Vse mine, staramo se, otroci so odrasli  in le še s kakšnega izleta opazujem morje. Pa se naša mala skupina  odloči, da bo letos dopustovala drugače ." Na morje gremo!" In to v v Izolo, San Simon. Ljub mi je ta kraj, velikokrat smo bili v Simonovem zalivu. Tudi v kampu Jadranka, kjer smo šotorili. Morje v zalivu ni globoko in čofotanje je bilo  prijetno.  Naš hotel Mirta je tik ob morju, le voda je prehladna za kopanje, za mene seveda.

 Vsak dan raziskujemo Izolo, se sprehajamo ob pomolu in skozi mesto, veliko se je spremenilo. Včasih so bile privezane  le stare barkače in majhni ribiški čolni. Sedaj pa jadrnice, jambori štrlijo visoko v nebo. Že desetletja me ni bilo tu. 

Ulična muzika.

 Sončki in zvezdice.

Na hribčku male vasice

ponosno zro na morje.

Svobodno letajo ptice,

veseli tu smo ljudje.

 Glasno vzdihujem in občudujem vse od kraja. Blanka se potihoma smeji, brat  me čudno gleda.  Po dolgem času lahko spet uživam  v valovanju morja, butanja ob skale in frfotanje galebov.  Ne manjka nam smeha, fotkanja, kofetkov in tudi sladoleda ne. 

Zanimiva cerkev sv. Maver, s prostostoječim zvonikom v Izoli.

 Le zaton sonca ni bil po pričakovanju, skrival se je za hribi. 

Z balkona hotela je bil čudovit razgled na morje, ta vel'ke ladje in Tržaški zaliv. 

Naslednji dan si gremo ogledat Strunjanski križ.  Potka se vije nad klifi in razgledi so enkratni.

 Še Triglav je na ogled, tudi s prostim očesom se vidi. Še bolj pa skozi kukala na stebru..

 Posebno drevo, 

spodaj pa klifi, zelo so zanimivi..

 Strunjanski križ, tudi beli križ mu pravijo.

 S križa se spustimo proti Strunjanu.

 Od daleč si ogledujemo soline, ker ne vemo kako vozi avtobus. Soline sem že enkrat videla. 

 Naslednji dan se gremo vozit z vlakcem.  Bodimo malo otročji in se gremo turiste. 

 Celo uro vozi in naredi krog po Izoli in se vrne nazaj do našega hotela. Naša skupina izstopi malo prej, da si še malo pretegnemo noge

 Ni tako mrzla,

tudi galeb uživa.

Kasneje se zopet peljemo z vlakcem naprej. Potem je na vrsti Piran.  Tja in nazaj se peljemo z avtobusom. Zadnjič sem bila tam, ko sem hodila še v osnovno šolo. Greva z Milanom obujat spomine, včasih je imel GG Bled tam svojo hišo in smo z mamo letovali v njej. Spominjam se visoke hiše s polkni, skal ob morju in bučanje razpenjenih valov, ki so se razlivali po obali. 

Vse si ogledamo, najprej  gremo na Tartinijev trg, hiše so obnovljene in lepe. Pomikamo se  naprej in proti koncu obale.

Poleg trga je  mala cerkev in pogledali sva v notranjost, skozi rešetke.

 Piran je bil zabasan s turisti, težko se je našla prazna miza za kofetek..

Piranski zaliv.

 Tudi do cerkve sv. Jurija se povzpnemo, razgledi so krasni. Tudi ta ima prostostoječi zvonik, lahko se povzpne do vrha, mi se nismo. V notranjost pogledava z Blanko, lepo je. Do ruševin se nam ne ljubi in spustimo se nazaj po stopnicah.

Si lepa, moja dežela,

vedno odprtih si rok.

Vsakega sprejmeš ti k sebi,

kot da tvoj je otrok.

 Ostal nam je še Koper. Do tja se peljemo z avtobusom. Še pred mestom izstopimo, gremo še malo peš. V zalivu so mali čolni, nadaljujemo med stavbami proti pristanišču.

 Ogromna ladja je zasidrana, križarka. Jo komaj spravim v objektiv. Nešteto okenc je že na tej strani, palube v nadstropja, to pa je ladja.

 Še malo se sprehajamo, potem pa gremo peš ob obali  nazaj do Izole. 

Vetrna harfa ni svirala, je bilo premalo vetra.

 Je pa zanimiva  ta cesta. Posebej urejeno za kolesarje in ob morju za pešce.

Pot nas vodi mimo kampa, Jadranka.

Noge so utrujene in  osvežimo se v Simonovem zalivu. Dobro dene.

 Ostal nam je še zadnji dan, naredimo kratek sprehod za slovo. Pametne so vrane, kar tri kose naenkrat nabašejo v kljun in potem vsaka na svoj konec..

 

Opazujemo galeba, ki vsakega prepodi s skal, le kaj se pogovarjajo...

 Uredimo vse potrebno, kopanje v bazenu odpade. 

Gremo obiskat bivšega soseda. Nad Koprom ima hiško in krasne razglede v dolino.  

 Še nam ni dosti in peljemo se po stari, sedaj lepo obnovljeni cesti,  Črni Kal. Mimo kamnoloma, ta je še vedno  isti in potem po avtocesti  nazaj do doma. Lepo nam je bilo, smeha na pretek, plavanje in sprehodi vsak dan. Naslednje leto, če ne bo prišlo kaj vmes, pa spet drugam. Nikoli se ne ve.

Hvala družba, Blanka in Milan, lepo je bilo...

Ta slika naše obale

v srcu mojem živi.

Si lepa, moja Primorska,

polna veselih ljudi.

/Korado in Brendi/