Na Grančišče grem - po Aljaževi gor in po severni dol

 Na Grančišče grem - po Aljaževi gor in po severni dol..

Mala malica, bi rekel marsikdo, zame ne.  Enkrat sem se že pripravljala, pa se je sfižilo. Rabim čas, da se  psihično in kondicijsko pripravim na tako turo. 

Čuj, raz drevo padel je list

na siva tla.

Zrak je hladan, mrzel in čist -

nad njim tišina neba.

 Prekrasno jutro, ko pustim avto malo pred  muzejem. Sonce že nežno boža vrhove Karavank in se počasi spušča v vas.. Pas  imam že na sebi,  čelada je v malem nahrbtniku. Še fotka Grančišča, polovico je osvetljenega,  začetek  ferat je še temačen. 

 

Planinec na sliki me spominja na pokojnega Zvoneta, z Mojstrane doma.

 Slovenski planinski muzej.

Bo kar bo, pred dvemi leti sem bila zadnjič tu.

 Dobro vem, da  ponekod rabiš kar precej moči.. Po potki ubiram korak in že sem pri začetku moje, Aljaževe  strmine. Zdaj gre pa zares.

 Začetek mi je lažji po rdeči in čez  skalo, potem pa mimo lojtr'ce in sem na moji ferati. Ustavljam se, se prepenjam in fotografiram.

 Mojstrana je vedno lepša, hiše  z ptičje perspektive postajajo  čudovite. Sonce je obsijalo strehe, zelene trate. Nad  temačnim Jerebikovcem  se zableščijo zlati žarki in me dražijo. Preden uspem  najti primeren prostor so le še sledi.

 Uživam, počivam, fotkam, vsega po malo.  

 Zvončice med skalami.

Dobro je že zlizana Aljaževa in vesela sem vsake nove skobe, ki mi omogoči lažji poteg navzgor.  Nebeško lepo mi je in razgledi so božanski; Mojstrana, Dovje, Kepa, M. Kepa, Gubno, spredaj Borovje, za njim Plevelnica, Dovška Baba, Hruščanski vrh, Vajnež, greben Belščice, Stol in poleg mene Mežakla.  Fotkam in uživam, pa čeprav po vsej logiki zadnjič. 

 Zmotijo me rdeče skale, pa so le za odstranit izvem kasneje.

Dva se vzpenjata po rdeči. Mladenka mi naredi fotko, za spomin. Potem pa odbrzita  in se skrijeta za skalovjem.

Jesen je - ali jo slutiš sedaj?

V gorah gozdovi rjave

in čez samotni, tihi kraj

vrani v praznoto kriče.

Zgoraj že vidim grmičevje, a strmine še ni konec. 

 Pa sem jo. Vsedem se  na travo in  odpnem čelado, da se lažje nadiham. Zgoraj  čaka vzdrževalec ferat,  verjetno tudi gorski reševalec in  me opomni, da čelada hitro odfrči navzdol.

 Hitro  jo pripnem, prijazen je in mi naredi še fotko pri Aljaževem stolpu, hvala.

 Uf, uspelo mi je, veselje me kar razganja. Počasi pridem  k sebi in  na klopci odložim pas in čelado. Potem se malo okrepčam s štrukelci in na vrsti je  fotografiranje.  Jesenska oblačila dreves so čudovita.  Skozi listje se po malem kažejo Julijci: Macesnovec, Rjavina, Triglav, Stenar. 

 Hiše v dolini so krasne in vrhovi čudoviti. 

Dovje

 

in Mojstrana

Nazaj grem po severni strani, po robu skalovja. V gozdu si sposodim palici, ki jih potem pri balvanu v dolini odložim, mogoče pridejo še komu prav. Stezica se vije po grebenu,   spodaj se vidijo hiše in vrtički v ozadju.  Zvonček je ostal  doma, na drugem nahrbtniku. Mislim  nate Ira, na najino pot, vedno sva korake ubirali po tej strani.  Gozd je čudovito obarvan in kmalu sem v dolini.

 Še Belco poslikam, podor je še vedno enak in cesta do njega je lepo vidna.

Severna pot vodi nad pečinami.

 Potem se usmerim po oznakah Juliana trail, proti Savi. 

Srečam znanca in skupaj opazujeva siničke, ki se preganjajo po luštni hiški.

 Nadaljujem po poti in čez travnik  in mimo Grančišča, pot v Vrata je med tednom zaprta..

Še fotka bivaka II.

 Potrebovala sem  vrhove, skale, razglede za dušo. Nafilale so se  baterije in volja  za potepanja se je vrnila. Doma sem bila še  bolj vesela, saj so fotke s ta vel'kim aparatom čudovite..

 Lepo, lepo mi je bilo!

 Glej, pride dan, ko padeš i ti

 tako na tla.

V zraku bo mir, kot da vse stoji --

daleč bo pot do Boga.

/Srečko Kosovel - Čuj, raz drevo/

Opis poti: