Kumlehova glava.

Kumlehova glava nad vršiško cesto

Že dolgo nihče me ni vprašal,

kam skrila sem svoje poljube,

že dolgo nihče me ni vprašal,

kot hodijo moje obljube.

Nemir me daje, moram nekam, da pustim mislim svojo pot in se odklopim od vsakdanjosti. Parkiram pri Koči na Gozdu in se odpravim po cesti do začetka moje poti.

Prednja glava, Mala in Vel. Goličica, Hudičev steber.

Na Kumlehovo glavo grem. Ni dolgo nazaj, ko sem jo občudovala z V. Mavrinca.

Kumlehova glava, Kumlehi,

Vem, da je pot zelo strma, ampak na vrhu je nebeško lepo. Kratek grebenček, prepadne visine, nekaj trave, peska, vpisna knjiga, naokrog pa sami vrhovi, nebesa.. Ja, do nebes ni lahka pot. Do sedla mi gre še kar dobro.

Grebenc, Zadnje Robičje,

Že na prvem odcepu zavijem levo, potem pa se mučim po stezici, do drugega začetka. Pa sem spet na stari poti za Mavrinc in Kumlehovo glavo. Tam je lepši odcep in hodim po grebenu. Znameniti križ dveh podrtih dreves se je prelomil. Mokro je po potki, tudi trave so mokre.

Prisank...

Poljubi so v pajkovi mreži,

skriti za nežno tančico,

visoko na osamljeni preži

lovijo oblak svoj, ovčico.

Že vidim korenine, ki se razprostirajo pred mano in začenja se strmina, da ti jemlje dih.

Pri možicu desno in okoli skale in spodaj se vije stezica. Potem se le še vzpenjaš.

Malo zoprna je skala z lijakom. Tam sva se vedno namučili z Iro.

Tudi to je mimo, še mimo lepih skulptur, kjer je iz vsake strani drugačen pogled.

Naredim počitek, da se oddahnem in kratek prigrizek. Potem pa zopet strmo navzgor.

Obhod je že dobro uhojena stezica.

Stezica zavije levo pa enkrat desno in zopet navzgor. Še sreča, da je ruševje ob poti, da se lahko potegnem.

Zoisova zvončica,

Mavrinc,

Prisank,

Vavovje..

Vmes se ustavljam, uživam, se obračam naokoli, krasni razgledi.

Od Rigeljnov do Prisanka..

Mravljišče je živo.

Zvonček prijetno cinglja, ko se zatikam v veje. To sem čakala, korenine!

Korenine prepletene in kratek odsek po nevarnem za zdrs. Še malo in sem na grebenčku. Duša poje srce vriska, na vrhu sem.

Vavovje,

Jalovec v oblačkih, Mangart, Rateške Ponce,

Vavovje, Zadnje Robičje, Prednje Robičje, Šitna glava, M. Mojstrovka

Slemenova špica..

Grebenček

in vrh Kumlehove glave.

Kumlehova glava, 1788 metrov visoko predverje visokogorja, je zapisal Vladimir Habjan. Gledam in čakam, Mojstrovka je odkrita, le Jalovec se še malo skriva. Čakam v zasedi in ga ujamem, pa le za trenutek in že ga ni..

Jalovec se odkriva, tudi Kotovo sedlo in Mangart, pa Slemenova špica je krasna.

V pravem trenutku, na pravem mestu.

Udobno se namestim in uživam. Utrinki neskončnosti v daljavi, okoli mene pa gore, gore. Uživam, malicam in mislim na Iro kako sem jo matrala sem gor. Še danes mi je žal, bila je zelo utrujena in že malo v letih.

Visoka peč, Ciprnik, zadaj Dobrač,

enosmerni grebenček,

Mavrinc z vrha,

Majhni izgledajo Kumlehi z Mavrinca, pa so kar dobro špičasti vrhovi. Vpišem se v knjigo, kem. svinčnik bolj slabo piše. Še malo poslikam, lepo je.

Veliki in Mali Kumleh, levi nima imena.

Vse na ogled..

Celoten greben: V. Peč, Ciprnik, Vitranc, Mojčin dom.

Gore na drugi strani Vršiča se slabo vidijo.

Veselje bo šele pravo, ko bom spodaj. Sestop je še težji, to dobro vem pa še mokro je. Čez Ponce se vijejo meglice, Jalovec se skriva, še Mojstrovka in Šitna glava sta se ovili v tančice. Tudi nad Prisankom se vleče beli pajčolan. V mojih nebesih se vse vidi, proti Mojstrovki so gore lepo obsijane, na drugi strani pa so le silhuete ujete v sončne meglice. Tudi to je lepo, sonce in sence vse do Krnice., predstava se končuje, čudovite kulise.

Sonce in sence in okrašeni vrhovi, čudovito.

Obljube odšle so s koraki,

po prašni, razdrapani poti,

odločno, kot mladi junaki,

svoji usodi naproti.

Adijo Kumlehova glava, Kumlehi, Vavovje še vas bom gledala z Visokega Mavrica, je lažje dostopen.. Sestopam zelo previdno, včasih tudi ritenski. Strma in drseča je potka. Prijemam se za ruševje, se včasih malo ustavim, pogledam naokoli in nadaljujem.

Pri mojih plesalcih imam zopet počitek.

Čez skalo se držim za ruševje in kmalu sem pri možicu.

Še nekaj strmine in slišim lajež kosmate bučke. Mavrinc ima obiske. Stezica tu, stezica tam in vse vodijo do kraja. Na cesti je veliko prometa, gori doli se vrstijo avtomobili. Po GPS sem prehodila dobrih 5.00 km in naredila okoli 600 m višincev,.