Martuljške gore, bivak pod Špikom

V skalovje ujeto srce...

V svoj čas ujete, tihe, neminljive,

prekrivajo prelesti goličave;

osamljene, razbrazdane planjave

jim zaljšajo strmali nevsiljive.

Martuljške gore, le kje sem jim bližje kot v Krnici Pod Srcem:

Široka peč, Grlo, V. Oltar, V. M. Ponca, M.M. Ponca, Špik, Frdamane police, Rušica, Rigljica .

Tja gor se namenim. Parkiram pri novem hotelu, Triangel. Lepo je urejen in ob cesti nadaljujem do odcepa za mojo pot.

Nov, zaprt parkirni prostor je ob cesti.

Pri kopišču nič novega in že je pred menoj kolovoz. Se ga kar malo navadiš, če večkrat ubiraš korake po njem.

Gledam smerokaz, zelo so hitri, na smeh mi gre.

Malo pred razglediščem slišim korake za seboj.

Dve veliki kosmati bučki, že lani sem jih srečala,. Teril in Kris. Lepa, negovana ruska hrta se mi dobrikata. Čoham jih, božam, pa bi še in še. Sta dva scrkljanca, mi pove domačin. Vsako jutro ju pelje na dolg sprehod, pa je mir vse dopoldne. Tretja bučka, mama, je ostala doma.

Na razgledišču.; V. in M. M Ponca.

Se že vračajo bučki in gospodar..

Desno je pot za Kurji vrh, moja pa naravnost navzgor.

Pot se po prečkanju ceste malo umiri. Vode je zelo malo. Nizka klopca in odcep za Mahovje je pred mano. Še malo naprej moram in pri balvanu levo. Pa po stezici in čez skalnato grapo do lojtrce na drugi strani.

Začne se strmina, ki ne odneha do konca.

Breztežne v mislih, v duhu premagljive, molče.

Ponujene se zde širjave

podrtih skal kot bol ujeta v trave,

a se tope in so vse bolj krušljive.

Stezica vijuga sem in tja, gledam nazaj, naprej, povsod strmina. Lepo je v gozdu, sonce riše sence in mi obuja spomine. Zvonček prijetno cinglja. Čakam, da zagledam plastenke in potem je kmalu klopca. Še kar nekaj časa se vzpenjam, potem pa ju vidim obešeni na veji. Vode je zelo malo, za odžejat bi še šlo.

Klopca in moj počitek, paše. Še malo prigriznem, potem pa zopet v strmino.

Skozi drevje že vidim gore: Vrh za ali nad Stenami, M.M. Ponca. Špik, Špikov graben.

Še malo in sem na prodišču. Stojim in občudujem čudovite vrhove, lepo, zelo lepo.

Špik, Frdamane police...

Nasmeh imam do ušes, če ne morem na Špik, ga pa od spodaj gledam.

Tako blizu sem jim in tako mogočne so pred menoj. Poiščem srce, lepo se vidi obraslo z zelenjem. Sprehodim se v mislih po vseh vrhovih, do zadnje špice pri Kurjem vrhu.

Vrh nad Rudo, Rušica, Rigljica.

Dlakavi sleč cveti v posameznih šopkih in krasi stezico.

Puščica na travi in možic na skali, pa še malo po gozdu in pred menoj je krasna hiška.

Bivak pod Špikom. Udobno se namestim in občudujem gore. Lepo mi je, uživam. Srce je polno krasnih občutkov. Sama sem in pred menoj veličastne gore, Martuljške gore.

Ko DUŠA Najde pot k premagovanju

nesmiselnih ovir, je nemi klic gora

v dolino vabilo k potovanju, med ozke tesni.

Čudovito, počasi bo treba nazaj. Še okoli bivaka pogledam. Modroci so pod stopnicami, do zimske ne grem. Še gore pogledam in po stezici do prodišča. Ne morem se posloviti, še malo postojim, jim pomaham v slovo. Slišim šepet skalovja, ko se vetrc poigrava z macesni. Srce mi hitreje bije, le Špikovo v skalovju nemo molči.