Čez Srenjski preval na Viševnik

Čez Srenjski preval na Viševnik...

Tožno samemu sedeti, lepe je in jasne dni,

tožno žalostno bdeti, tihe in temne noči.

Na Viševnik imam namen za rojstni dan, ki je že davno mimo. Do treh let nazaj smo vedno šli na eno lepo, z žlahto. Potem pa so se začele moje težave in novih potepanj za rojstni dan je bilo konec. No ja, kakšna dobra mi je še vedno uspela, je pa teh vedno manj. Baterije se filajo pa filajo, jim je že davno potekel rok.. Razmišljam, se pripravljam ves teden in pade odločitev, jutri grem.. Ob pol šestih že pričnem s hojo. Sonce nežno boža vrhove, ko ubiram korake čez planino polno ivanjščic.

Krave se slišijo nekje višje. Gozd je ves obsijan, počasi se vzpenjam.

Ko sonce zažari nad smrekami mi je lepo, kot včasih. Jutranje sprehajanje sonca že dolgo nisem videla. Zlati žarki se hitro širijo, to pogrešam, krasna jutra. Tudi rožice ob potki dosežejo sončni žarki in niso za fotografirat. V igri sonca in senc mi potka hitro mineva.

Neme muke, dan bežeče, kakor hidre se zbude,

kot zveri, ki glad jih vleče, v temno noč na rop hite..

Vse sem premislila, čez Kačji rob grem. Tam se potka bolj polagoma vzpenja in v dolini pod Viševnikom lahko zaključim in obrnem. Ali pa nadaljujem proti Debelemu vrhu, do kamor bo šlo. Tam ni hudih vzponov. Lepa je pot in prijetno hladno je. Rožice vseh vrst so komaj prilezle izpod snega. Fotografiram, uživam in opazujem naokoli, alpski šetrajnik je ob poti.

Še regratovo lučco pihnem in

ranjak poslikam,

pa sem pri odcepu, desno gre moja pot.

Ptički žvrgolijo, pogačice žarijo v travi,

mimo kamna in hudega ptiča,

pa krvomočnic,

encijanov.

Spomladanski svišč, krasi stezico.

Med ruševjem se že vidijo gore in potka, po kateri sva šli z Blanko pred dvemi leti na Debeli vrh.

Sneg je v dolini, razbrazdane skale so mi vedno čudovite, na drugi strani pa šopki različnih cvetlic.

Alpski kosmatinec in

markacija s frizuro.

Na Viševniku se vidijo ljudje.

Vsedem se na skalo in si naredim počitek. Le zakaj bi morala čakati do vrha, če je pa tu tako lepo. Na začetku naših potepanj smo imeli vedno postanke pred vrhom, ni bilo slabo.. Potem pa so nas noge vedno pogosteje nesle, vse do vrha. Na vrhu pa doolga malica. Mar ni lepše že vmes malo posedeti in se nadihati. Saj vem, da tako gorniki ne delajo. "Počivati moraš kakor konj, stoje", mi je davno nazaj rekel neki planinec. Tudi mladi počivajo, jih velikokrat vidim. Za nas, ki nas že baše EMŠA pravilo ne velja in nadaljevala bom tako kot smo začeli naša potepanja, s postanki na riti. Še malo prigriznem in se počasi odpravim. Bolje mi gre pot izpod nog.

Gledam Srenjski preval, mogoče bo pa šlo. Strmine je manj, kakor mimo plesišča. Korak za korakom sledim dvema mladcema, ki hodita pred mano. Pridem na stezico in nadaljujem po njej. Opazujem graben s snegom, tam smo vedno sestopali. Zvonček prijetno cinglja in mi vliva upanje. Tudi ruševje je še tam, kjer mi je nekoč zdrsnilo na mehkem snegu in sem zvila gleženj. Takrat je bila tudi Marjana zraven in obe kosmati bučki.

Veliki Selišnik, Debeli vrh, Mrežce in lep aranžma ob poti.

Spominov je veliko in če malo razmislim, sem kot navaden šodrovc obiskala kar veliko vrhov, z mojo družbo.

Brez miru in, ah, brez konca hladnostrastno dušo tro.

Kot snežnikov led brez sonca rastejo one z nočjo.

Srenjski preval in melišče, najbolj zoprni del poti. Razgledi pa so krasni, le veter preveč piha.

Studorski preval in Ablanca, spodaj Jezerca,

Ablanca Tosc, Veliki Daški vrh in lepo vidna potka iz Srenjskega prevala.

Vzpenjam se po skalah, vmes si naredim počitek.

Še proti Kepi pogledam, lepo je: Luknja peč, Dimniki, Macenovec, v ozadju Kepa. Na desni pa vrhovi od Debelega vrha, Mrežc do Debele peči..

Še malo in stopim na stezico, na drugi strani Viševnika. Piha veter, sunki so zelo močni, da se ponekod držim skalovja. Stisnem se v zavetje trav in fotografiram. Triglav, vse se vidi. Čustva vrejo na plano, krasni občutki me prevevajo, tisti pravi, ki jih že dolgo ni bilo. Veliko različnih obrazov je v skalah.

Moj Triglav, zame najlepši vrh. Dom Planika, pa Kredarica s planinskim domom, še vetrnice se vidijo.

Tosc, Veliki Draški vrh, Ablanca in Studorski preval.

Tudi Bohinjske gore so lepe.

Je kar dolga stezica na tej strani Viševnika, veter pa piha kot za stavo. Sonček me zopet poišče in mi vliva veselje.

Planina Konjščica v dolini.

Še malo navzgor in sem na Viševniku, 2050 metrov visokem vrhu, Julijskih Alp. Komaj verjamem, srce hitreje bije, pa imam moj rojstni dan. Sama sebi se smejim. Klepetam s pohodnikoma s Trbovelj, razložim jima vse potke in vrhove, kam bosta šla še ne vesta. Veter je vedno močnejši, še fotko dobim in odpravim se proti dolini.

Čez Kačji rob je vedno luštna pot, tam sem prišla.

Še pogled proti Debelim vrhu, Mrežcam, Lipanskem vrhu, Debeli peči..

Tudi Rjavina, Luknja peč, Dimniki, Macesnovec se vidijo v celoti.

Pa Bohinjsko jezero...

Mladina počiva na razglednih točkah. Danes delim informacije, pogovarjam se z mladim parom, pa zagleda dekle kozoroga. Le malo stran od potke za Viševnik. Sigurno bi ga videla, če ne bi gledala le pod noge. Slikam ga, kar ga lahko približam. Na Viševniku ljudje, pod drugo skalo pa se pase kozorog. Nič se ne boji, dve punci ga slikata čisto od blizu. Le rogovje dvigne in malica naprej. (Klik na sliko, se poveča)

Utrujenost že čutim, pa še kolena me dajejo. Na plesišču zopet malo počitka, potem pa po kamnitih potkah naprej. Ne srečam jih veliko. Planina in moj rdečko se že vidita. Še čez belo preprogo ivanjščic, pa sem pri avtu.

Črnivka, turške lilije.

Utrujena sem, toda srečna. Kar nekaj časa počivam, da se malo umirim. Sedaj bo pa na vrsti cajtanje. Lepo mi je in zadovoljna sem. Tudi v bodoče bom delala počitke, lažje mi gre potem korak. Vrhovi so lepi in tudi uživanje na njih. Če se pač neda je tudi v dolini lepo, se bo treba sprijaznit. Po GPS sem prehodila 6.00 km, hodila vse skupaj 5.00 ur in naredila okoli 650 m višincev.