"Gremo na Sabotin," rečem Marjani in Blanki.
Obe sta takoj zato.. Peljemo se z jutranjim vlakom do Solkana.
Krasna si bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin,
nevihte temne srd ne moti -
krasna si, hči planin...
Po njih se spustimo na kolesarsko cesto.
Sveta Gora na nasprotnem hribu je vso pot na ogled. Približno pol ure hodimo do odcepa za Sabotin. Je dobro označen, napisano na skali in smerokazih.
Vzpenjamo se po stari mulatjeri. Vmes opazujemo grmičke z rdečimi jagodami, trobentice, vijolice.
Prične se skalovje, ki naredi vzdušje še bolj prijetno. Že dolgo ni bilo skal pod nogami. Skalnati greben Sabotina je vse bližje. Pod njim se že vidijo barake. Še malo varoval in smo pri vozičkih. Zvonček prijetno cinglja.
Sabotin- Park Miru, berem na tabli pred vhodi v rove.
Avstro - Ogrska armada je kaverne na Sabotinu začela utrjevati leta 1915 in je Sabotin branila do avgusta 1916, ko so v 6. Soški bitki Sabotin zavzeli Italijani. Notranjost kavern je bila obita z lesom, pred vhodi pa so bile postavljene lesene barake. Za oskrbo s hrano in strelivom je bila iz doline Soča napeljana vzpenjača.
Vse je zaklenjeno, skozi rešetke lahko fotografiram.
Povzpnemo se po stopnicah in skozi kaverne. Dober pregled so imeli skozi line, vse kot na dlani. Malo nad kočo pridemo ven.
Vse je prazno, dva sedita pri mizi, koča je zaprta. Mlad kolesar nam naredi fotko, za spomin.
Malo se razgledamo, poslikamo, sidro še visi in lep zapis je na spominskem obeležju. .
V vojni zgrajeno, v miru obnovljeno,
v opomin in spomin, za večni mir!
Potem nadaljujemo proti grebenu, južna smer. Juliana trail tablica je poleg smerokazov in tudi po grebenu so oznake na skalah.
Kje vse vodi ta pot, čez Korado na Sabotin in v Goriška Brda. Vedno bolj se mi zdi oddaljena ta moja Juliana trail. Sledimo markirani poti, korak po Italiji in korak po Sloveniji.
Malo pred vrhom se ustavimo, da se malo podpremo, dolga pot je že za nami. Paše štrukeljc.
Razgled seže na Sveto Goro, Škabrijel, Vipavsko dolino, Kras, furlansko nižino, Goriška Brda, Julijske Alpe. Morja se ne vidi je medla svetloba. Lepa je reka Soča, se kaže na trenutke in se kakor kača vije po dolini.
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
v tej boli tožna in počasna
ogromna solza se mi zdiš
a še kot solza krasna,
krasna si, bistra hči planin...
Gledamo naprej se oziramo nazaj, hitro mineva greben lepa je ta pot. Obnovljene ruševine cerkvice sv. Valentina si ogledamo. .Pestra zgodovina in naravne znamenitosti privabijo na Sabotin skozi vse leto veliko pohodnikov. Poleti je precej vroče in vode ni na poti.
Ko si vse ogledamo se spustimo navzdol. Prične se strma gruščasta pot, previdno korak za korakom. Pa jo uberemo levo po ozkem robu ostanka mulatjere.
Lažje se hodi in korak je prijeten, pripelje nas do razcepa.
pa smo na jutranji poti.
Še malo in zopet ubiramo korake po kolesarski cesti.
Nadaljujemo mimo štengc pri mostu in se po kolesarki cesti vzpnemo do glavne ceste.
Čez Solkanski most in smo v Solkanu. Časa imamo dovolj in gremo v mesto pogledat, če je odprt kakšen bife. Na pladnju nam prinese mini lončke kave s smetano. Bolje kot nič. Počasi se odpravimo do postaje. Na klopci še malo počakamo in se odpeljemo proti Bledu in Jesenicam.
Po GPS smo prehodili 12.00 km, hodili z malico 5.30 ure in naredili okoli 550 metrov višincev.
Hvala družba, lepo je bilo!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi,
na dno razpenjenih valov...
/Odlomki iz pesmi Soči- Simon Gregorčič/
Ga.Majda
OdgovoriIzbrišiRada prebiram vaše bloge. Že dolgo. Prvič sem šla na Sabotin ravno po vaši objavi. V času, ko je na strmini vzpona cvetel nagnoj, na vrhu so bile pa čudovite modre perunike - skupaj z nepozabnimi razgledi. Res dobra ideja za izlet, ki ni prezahteven in zagotovo ne dolgočasen.
Hvala, me veseli, če komu dam idejo za potepanje. Res ni zahtevna ta pot in za tiste, ki ne morejo po skalah je prav primerna prečna pot. Greben je krasen in prehitro ga je konec, čav..
Izbriši