Kje ste moje stezice...

 Kje ste moje stezice,  ste zarasle se vse...

Presenečenje me čaka zjutraj. Pokliče  Marjana in reče, " grem s tabo do kapelice, kdaj prideš s fizioterapije?"

Bo bukev se kmalu v zelenje odela,

ozaljšala z barvo rumeno - zeleno,

obarvala gozd, ki prebuja se leno

iz zimskega spanja v življenje še eno...

 in takrat bo pomlad! 

 Išjas me daje in noga me boli, ko se razhodim je malo bolje.  Ob devetih se dobiva. Dan je krasen, oblački se podijo po nebu.

 Umirjenih korakov stopava mimo hiš do gozda.  Kmalu naju razveseli mala kosmata bučka, Ula. 

In malo naprej lepo vzgojen kuža, Don. 

 Takšna srečanja  polepšajo dan. Resje cveti ob poti, rumeni sončki lapuha in trobentic se nežno priklanjajo v zibajočem vetru.

 Jetrnik, vijolice v modrih odtenkih, v skupinah ali posamezno lepšajo pot.

  Kurice bele, zelene,  rdeče se počasi poslavljajo.

 Mogoče nas razvesili še kakšna v topli jeseni. Drevje je  pusto, zaspano, le bezek ima že zelene liste.

 Počasi, počasi se prebuja narava, dežja manjka. Vsaka kapljica  z neba bo prebudila novo življenje in spet bo lepo. Sonček  bo grel in vetrič  bo kuštral zelene krošnje dreves. Čez mostička greva in sva na mojem hribčku. 

Pogovarjava se o lepih starih časih, ko sva se sprehajali z Žakom in s tabo, Ira. To so bile najine vsakdanje potke. Lepo je bilo raziskovati  stezice s teboj, bučka. Še Milan je šel včasih zraven.

 Čas brzi in se odvija po svoje.. Pri kapelici se na hitro odločim, " greva še malo naprej". Seveda je Marjana takoj zato. Nadaljujeva mimo studenca in pri smerokazih izbereva spodnjo stezico. Na Mali Jelenkamen greva, kakor ga uradno imenujejo. Ozke so stezice, na debelo obložene z listjem. Hitro sva tam, lepo je, za Marjano prvič. 

 Malo poslikava in jo ubereva nazaj. Kaj dosti več naprej ne upam, bo že počakalo. Pri odcepu za Jelenkamen se vije tudi spodaj ozka strma stezica. Previdno stopava po njej. 

Strma je, strma stezica, veliko klopov je dobila Ira, ko sva prvič stopale po njej. Stisnem se k objetim bukvam. Sožitje vlada v gozdu, za vse je dovolj prostora.

 Na Tomšičevi prideva ven, luštna pot.  Potem pa proti Jesenicam.  GPS nimam vklopljen,  hodiva pa  2.30 ure.  Čas, ki je v opisu poti zame že dolgo ne velja več.

Luštno potepanje.

Pomlad ni čas, ki se začne,

tako kot v koledarju piše.

Je čas, ki ga zaznaš, po vonju v zraku,

ko neko jutro stopiš ven iz hiše.

/ Pesmi; Janez Medvešek- Takrat bo pomlad in Neko jutro/