Na Hotunjski vrh grem, v snegu je pravi užitek.
Jutri ni nikoli obljubljen
pa če si mlad ali star
in danes je lahko tvoja zadnja možnost,
da objameš nekoga, ki ga imaš rad./Avtor neznan/
Že dolgo se nisem peljala proti Pokljuki. Od zadnje peš poti Juliana trail je pobralo ves sneg v Krnici. Hitro sem na Zatrniku, ura je malo čez sedem.
Se pozna na dnevu in zopet bodo moji jutranji sončki. Kmalu si nataknem dereze, sneg je zglajen in drsi. Kot običajno zastavim korak po levi strani. Strmina je dobra, da se prediham.
Ni Ire, ni Bena, le zvonček cinglja.
Ustavljam se in gledam proti Julijcem v daljavi. Mogoče še kaj, ko ne bo snega, ne odneham kar tako. Sprehajam se v mislih po vrhovih in jih občudujem.
Na grebenu si ogledam Bled, tudi Stol se kaže.
Saharski pesek je v zraku in slike so drugačne, bolj starinske, zanimive. Pri ostankih stare vleke se povzpnem navzgor. Karavanke so na ogled in Golica ima že rjave lise, snega pa je še vedno dovolj.
Še malo po strmem pobočju, polnem smučin in sem na vrhu. Hotunjski vrh, 1107 metrov visok razglednik nad Zatrnikom. Julijci so na ogled, spredaj Debela peč in Pokljuške gore. Zadaj pa elita, ki ni za vsakogar..
Vrh je dobro obiskan, po snegu sodeč.
Malo poslikam gore, ki so tako lepe, otoček v jezeru in obujam spomine na malico s kosmatima bučkama.
In se po drugi strani odpravim v dolino. Nekaj smučarjev se vzpenja, le malo pred vrhom so.
Sankanje po tej strani bi še šlo, snega je dovolj. Mogoče bo otroški vrvež kasneje. Ne vidim Benčija, pa ga kličem, mogoče pa je odšel v pasja nebesa, delat družbo Iri . Na cesti pa je zelo živahno, švigajo avtomobili proti Pokljuki. Snega željnih je veliko in cesta ni več zaprta. Lušten sprehod, po GPS dolg le 2.30 km, hodila 1.40 ure in naredila okoli 230 m višincev.
Lepo je bilo!
Še so gore, ki jih moram preplezati,
preden naletim na zid, ki bo zame, zadnji..
Ni komentarjev:
Objavite komentar