Sonček je moja družba- Ojstrica in Mala Osojnica...
Bled, parkiram na žel. postaji. Nad Stražo žarijo sončni žarki
Krasen dan se obeta. Spustim se proti Zaki. Opazujem jezero in otoček in dva sončka, čudovito.
Stol, ves bel se ogleduje na gladini. Grad na sivi skali zviška opazuje dogajanje spodaj in si misli, " tukaj sem pa jaz glavni."
Prečim cesto in se po zamrznjeni stezi podam na kolovozno pot. Brez derez ne grem nikamor.
Odcep za Ojstrico ni daleč, je pa v senci. Sneg je pomrznjen, z derezami ni težko.
Ojstrica 611 metrov visok razglednik in vse je samo zame.
Pomaknem se na rob in fotografiram. Saj ne vem, vsak konec Bleda je čarobno lep, čeprav so si slike podobne.
Kužiko Liso iščejo, opazim plakat. Močno upam, da so jo našli in le pozabili sneti plakat.
Nadaljujem po poti prot Mali Osojnici. Sonček se mi vso pot dobrika, vedno kje drugje. Rada imam sonce, zlate žarke, ki božajo dušo.
Ubiram korake po uhojeni stezici in mislim nate, bučka. Spomini so povsod kamor grem, lepo je bilo. Zvonček mi dela družbo, prijetno cinglja, ko se zatika v veje. Sneg se mi usiplje za vrat, zimsko vzdušje me preveva. Klopca je prazna, gledam proti Bohinjski Beli in Galetovcu, ki se dviga nad vasjo.
Nadaljujem proti razgledišču Male Osojnice -685 metrov šteje v višino. Razglednik, da zaigra srce in riše nasmeh na obraz. Jezero spodaj, otoček, grad, hribčki okoli Bleda in vasice posejane naokoli, lepo, zelo lepo. Za lepo ozadje pa beli vrhovi Karavank in Kam. Sav. Alp. Sama sem, sprehajam se iz enega konca v drugega in fotkam. Čudovito je. Sonce je naredil razglede še lepše.
Sestop po štengcah ni dosti uhojen. Previdno stopam in zajle pridejo zelo prav. Moker sneg frči s skalovja in dreves. Štengce za navzdol niso ravno najboljša izbira. Veliko je padajočega snega na njih.
Vso pot me obmetavajo zgoraj in pod derezami se delajo cokle. Stopam previdno in otresam cokle, ki se hitro naberejo. Boljši bi bil pristop iz te strani in mimo Ojstrice nazaj, je kar je.
Ko se stezica malo umiri, je tudi korak bolj siguren. Še sonček pokuka in naredi belo okrasje na grmovju še lepše.
Dom Muzealcev je pred mano in sonček za mano.
Cesto že vidim, še malo po pločniku in spustim se na leseni pomol.
Krasne slike, čudovit je naš Bled. Otoček sameva in zvonček želja je tiho. Cerkvica na otočku in grad na skali, s čudovitim ozadjem gora je nekaj neizmerno lepega. Parkirišče spodaj deluje, na železniški postaji pa ni spluženo.
Po GPS sem prehodila 5.00 km, hodila 2.40 ure in naredila okoli 320 m višincev.
Lepo je bilo!
Včasih me enostavno odnese v višave, v
večnost, v sanje.
V
dih svobode s preprosto željo – še,
naj
se ne neha ta trenutek, ko za delček časa začutiš,
vso mogočnost večnosti…/Tomaž Humar/
Ni komentarjev:
Objavite komentar