Na Roblek bom odšel....
Se mi mota melodija po glavi že nekaj dni. Vreme je čudovito, le malo sem v dvomih, če mi bo uspelo do koče. Pa saj sta tudi planini Planinica in Poljška lepi in se lahko obrnem. Mrzlo je, ko parkiram na parkirišču v Dragi.
Nisem sama, jih je že kar nekaj avtomobilov. Cesta je kopna in podam se zmernih korakov Planinici naproti. Mrzel zrak mi dobro dene, oziram se naokoli. Po skalovju visijo velike sveče, še barve so rumene kakor kapniki. Voda je okrašena s čipkami vseh vrst.
Lepo je hoditi. Na dveh koncih je cesta čez celo cestišče poledenela in hodim po listju ob robu.
Kopno in sneg se vrstita.. Pri zadnji bližnjici si nataknem male dereze. Pot skozi gmajno je vsa pomrznjena in ponekod tudi poledenela. Skozi drevje že gledam svetlobo, planina Planinica je zgoraj.
Čez pobočje je več stezic in uberem jo naravnost navzgor. Kakšni razgledi, veselje me razganja. Nad Dobrčo sončni žarki in koča na planini je lepa kot vedno.
To je pravi občutek in nadaljujem po stezici proti Poljški planini. Potka je vsa pod snegom, ponekod je tudi poledenela. Hitro sem tam, prehiti me tekačica. Tomčeva koča na Poljški planini.
Potka se prične strmeje vzpenjati. Vleče me naprej, čeprav se nebodigatreba že oglaša. Ne pustim se in nadaljujem naprej.
Luštna pot, velikokrat prehojena z mojo Iro, Marjano in Žakom.
Sedaj pa le zvonček cinglja in mi obuja spomine. Še ramensko vez sem si pretrgala na eni bližnjici, ko mi je zdrsnilo brez derez. In Marjani je padla kepa na glavo, da se je celo pot držala zanjo. S prazne smreke jo je zadela "kap." Še danes mi gre na smeh, ko me od zgoraj spet obmetavajo. Vse mogoče se dogaja na takih poteh in zato so prijetne. Postaja lepo, sonček me pozdravlja skozi zasnežene veje.
Snega na smrekah je vedno več in tudi potka je na debelo obložena z njim. Ovinki in smreke, čudovito je. Še nekaj jih spustim naprej. Zasnežene ženičke me pozdravljajo ob poti.
Lepo mi je kot že dolgo ne. Nekaj se dogaja z derezo, snamem jo. Ni dobro, pretrgala se je guma in nimam je kam zapeti. Pa grem z eno derezo naprej. Za nazaj me malo skrbi, bom pri koči pogledala, če lahko kaj naredim. Komaj jo snamem že mi zdrsi noga nazaj. Počasi se navadim bolj trde hoje.
Spustim pohodnika naprej.
Blizu sem in komaj čakam, da jo zagledam. Krasne so smreke in smerokazi so globoko v snegu. Čez Rožo ni uhojeno, je pobočje plazovito.
Smreka! Odeta v belo, to!
Res sem videla še bolj belo, pa je tudi ta lepa. Razgledi so krasni. Julijci v daljavi in Stol čisto blizu.
Pa Vrtača, Celovška špica, Srednja peč, Srednji vrh in zadaj Svačica, se komaj razločijo, je vse belo.
Roblek- 1657 metrov visoko, pa sem pri koči.
Srce mi hitreje bije, na Robleku sem. Kako postane človek z majhnim zadovoljen, ko ne gre več. Le štirje smo tukaj, razgledi pa božanski. Ko se naužijem gora in snežne lepote, grem na hitro pomalicat na klopco pod streho. Potem pogledam derezo, sponko imam, pa je prevelika. Narazen ne gre, imam premalo moči v rokah. Pa me gleda pohodnik, ki me je prehitel. " Bom pogledal, če imam kakšno vezico med prtljago," je rekel. Najde vezico in mi preveže ketnco v zgornjo okrasno luknjo. Operacija uspela, drži kot pribito,
je mojster za vse, ta Franc z Bleda." Že na Matterhornu sem jo uporabil, ko se mi je strgal nahrbtnik in od takrat jih imam vedno s seboj." Izkušen planinec, se mu vidi, da ni hodil le na Roblek.
Vse življenje izvemo kaj novega. Zahvalim se mu, korak navzdol bo bolj varen. Naredi mi še fotko za spomin, pa še njega slikam. Mojster Franc, hvala.
Adijo Roblek,
je strma ta potka, navzdol gre lažje. Pa moram paziti na nogo in ne smem hiteti.
Srečavam kosmate bučke in jih ogovarjam. Nad Tomčevo kočo jo uberem po stezici desno. Je z vrha poti lep pogled na kočo, potem se spustim na spodnjo stezico.
Na Planinici je vse obsijano s soncem, sneg se je omehčal.
Sestopim čez pobočje in skozi gmajno. Pa mi je žal, da nisem nadaljevala po cesti, je korak bolj siguren.. In po cesti tudi nadaljujem. Ponekod je še veliko snega, gledam kolesnice, nekdo je rinil z avtom po snegu.
Opazujem okrasje ob vodi. Bolj se bližam dolini, več je avtomobilov ob cesti. Pa sem nazaj. Po GPS sem prehodila dobrih 10 km, hodila s postanki 5.40 in naredila okoli 970 m višincev.
Zasnežene smreke, zima kot je treba, lepo mi je!
Mraz, ki reže do kosti,
zrak, ki dihati ne da in te duši,
ivje, bel kot čipke bel okras,
sneg; ki kakor sladkor škriplje pod podplati,
luč, nekje v daljavi se svetlobni snop zazna,
upanje, da bo odšla megla..
Da dan bo dan kot naj bi bil,
- od sonca darovan !
/J. Medvešek - Zimsko jutro/
Ni komentarjev:
Objavite komentar