Hrušica prihajam, po trim stezi.
Krasno jutro s soncem obsijano. Ne morem si želeti lepšega začetka dneva.
Tokrat grem kar po cesti. Sonček sije in zlati grmovje in se razliva po asfaltu.
Sonce moje, kako sem ga pogrešala, kar toplo mi je pri srcu. Na Hrušico grem, čez Žerjavec.
To sem imela že prejšnji teden namen. Pa so me premamile table za Juliana trail. Ta trim steza mi že leta bega misli. Je bila v planu še z Iro, pa je vedno prišlo kaj drugega. Je kar je, marsikaj bi naredila drugače, pa se ne da. Odcep za Žerjavec, še čez most
in sem pri kokicah vseh vrst. Pisana družba je to, že s ceste se sliši kikirikanje.
Lepe hiše, kratka ulica je s soncem obsijana. Gledam na travnik pod cesto, pa nič ne vidim.
Konec vasice in prične se trim steza. Nadenem si dereze, sneg je pomrznjen in korak je bolj varen.
Lepa je potka za velike in majhne in tudi kosmate bučke. Prav uživali bi z Iro, pa mi le zvonček včasih zacinglja. Na koncu slavoloka pomrznjenih vej, se trim steza spusti navzdol.
Jaz pa nadaljujem proti Hrušici.
Prve hiše že vidim spodaj in sonce in meglice sredi Mežakle.
Stezica je ob ograji za spust med hiše, Hrušica. Ne grem po njej, do konca kolovoza jo uberem.
Pa je konec, kar nekaj vodohramov je tam. Iščem Vrtaško Sleme, se pomikam nazaj in obrnem. Obstanem kot bi me kdo začaral. Mavrica, s soncem v sredini. Slikam levo, potem desno stran, nisem bila prepričana, da se bo videla cela na fotkah.
Kako lepo, tega še nisem videla, pravijo, da je to- Halo. Viden je bil že na Hrušici, berem na spletu, ko mi FB prijateljica pošlje link. Glorija je drugačna, se vidiš v njej. Kar je, je lepo in imam srečo, da sem v pravem trenutku na tem mestu. Ko se bližam se svetloba že razblinja, le meglice ostanejo nad vasjo. Vrtaško Sleme se skriva v belini.
Tudi skozi gozd mi je lepo. Prameni svetlobe skozi drevje in meglico delajo gozd čaroben.
V vsakem je še nekaj pravljice, lepe ali hudobne. Zbudi se del spomina iz otroških let. Vedno pomislim na to, ko vidim palčke pred hišami. Tudi moje pravljice je konec. Gozd je že mimo in spustim se po spodnjem delu trim steze.
Bolj je strma in več ledu je pod koraki, lepša je pot skozi Žerjavec.
Cesta in zgornje hiše, prvič jih vidim. Bolnica ima svoj vodohram.
Sem mislila, da je kakšen mostiček čez vodo, pa ga ni, izvem od domačina. Dom upokojencev je blizu in cesta mimo garažne hiše in bolnice.
Po GPS sem prehodila 7.5 km, hodila 3.00 ure in naredila okoli 200 m višincev.
Lepo je bilo, uživala sem v družbi sončnih žarkov.
Kaj vemo o času? Da gre in mineva.
Je zdajšnji, pretekli, prihodnji in večni.
Nam gleda na ure, ne mara zamude
in teče prehitro, ko skupaj smo srečni.
Najboljši od časov so časi svobodni,
najlepši pa čas, ki porabiš ga zase.
/Feri Lainšček - Najlepši je čas, ki porabiš ga zase/
Ni komentarjev:
Objavite komentar