Srce, pod ostenjem Špika

Krnica Pod Srcem, pod ostenji Martuljških gora..

Čas je že, da se povzpnem malo višje, bližje mogočnim vrhovom.

Kako čas beži! Ni dolgo,

kar sem hitela tja, čez dolino,

na reber zeleno, da bi srce naužilo se sonca.

Je v času minljivosti

sploh kaj ostalo?

Avto pustim pri novem hotelu, le dva sta parkirana. Po cesti se podam in kmalu sem pri kopišču. Gledam Martuljške gore.

Kopo postavljajo zanimiv proces, berem na tablah.

Strm kolovoz mi je dobro poznan in me ne moti.

Spodaj gledam veliko kosmato bučko.

Ogovarjam jo, pa se le vsede in gleda naprej. Pri smerokazu, malo pred razglediščem pride domačin iz druge smeri. In dva velika, ruska hrta sta z njim.

Stojijo in čakajo mamo, ki je prej sedela v travi.

Vsake toliko malo počaka, potem se poda za njimi. Krasne bučke, prijazne, čoham jih po glavi. "Samo crkljali bi se", pravi domačin.

Mama in dva sinova, sedaj vsi skupaj uživajo na potepih.

Prijazni in veliki, te pasme v živo le malokdaj vidim. Na zgornji cesti je veliko avtomobilov. Čez eno smučišče pripelje ta pot, izvem kasneje. Še enkrat srečam kosmate bučke, ko se vračajo.

Potka mi je znana,

vode ne manjka in kmalu se zagrizem v strmino. Pri velikem balvanu se ustavim, malo prej se potka odcepi za mahovje. Mogoče nazaj grede?

Velik možic je na stezi in čez grapo se vidi lojtrca.

Stezica skozi gozd je prijetna, korak je mehak. Potem se začne bolj gruščasta pot in še bolj strma. Studenček slišim, vode je dovolj plastenke pa so prazne.

Zvonček se pogosto oglaša, kot bi vedel, da je to najina pot. Špik svojo podobo že razkazuje skozi drevje. Pa sem pri zadnji klopci, lepo nama je bilo, Ira..

Tudi v snegu je lepo.

Nekdo že sestopa, Anglež. "Beautiful," je rekel in pomahal z roko. Začne se zadnji del, kolenagriz je še hujši, še malo in nad mano se redči gozd.

Gore, najlepši je Špik.

Čutim tiste lepe občutke, veselje te prevzame. Stojim v prelepi krnici, Pod Srcem in gledam čisto od blizu imenitne vrhove. Vrh nad Stenami, Mala Ponca, Špik, Frdamane police,vrh Nad Rudo, Rušica, Rigljica in čisto zadaj se skriva Kurji vrh.

Na Kurji vrh jo mogoče še uberem, drugi so za pogumne gorske gamse. Nekaj jih je bilo včeraj tu. Videla sem jih pri avtomobilih in so bili na Špiku. Sem pač zvedave sorte, da kaj izvem...Vedno znova sem navdušena, ko v pečinah Špika gledam kamnito srce. Danes je še posebno lepo, obdano z zelenjem. Čudovita Krnica, sonce se poigrava po skalovju. Poiščem stezico do bivaka, kužek.

Gozd je v zelenju in skozi bukovje opazim streho.

Hitro sem tam, še razkužilo visi na steni. Bivak pod Špikom, 1424 metrov visoko.

Ograja je nova.

Pa rožice so na mizi. Sedim na klopci in gledam Ponco, Špik, Frdamane police, krasen razgled ob malici.

To mora biti, da se ve, če se izgubiš..

Še zadaj pogledam, zimske sobe ne morem odpreti, je že prav tako.

Pomaham goram v slovo in sestopim po stezici, slišim glasove na prodišču.

Izza grmičevja se pojavi trojica, nekaj iščejo, mogoče bivak? Ne vsiljujem se in odidem po potki, še en Anglež je na koncu prodišča. Še jih srečam, bivak bo imel veliko obiska. Meni je lepo in previdno sestopam. Mimo klopce, pa studenčka in kmalu sem na stezici skozi gozd.

Panorama od Vošce proti Trupeju.

Na Mahovje ne grem, dovolj bo. Počasi se mogoče išjas umiri in vse me bo počakalo. Avtomobilov na zgornji cesti je veliko, 26 jih naštejem. Spustim se po kolovozu. Nekaj časa po ravnini, potem se prične strmo spuščati. Še tu je veliko pohodnikov; otroci, starejši. Mogoče gredo le do Ingotove bajte. "Tam je sv. maša, kaj bo šele naslednji teden, ko je praznik", mi zjutraj pove domačin..