Jelenkamen - Majdag: Jelenkamen, Lenčkov Špik

Jurčki prihajam, na Jelenkamen se podam..

Nobena modrost v starosti

ne more nadomestiti

v mladosti zamujenih norosti.../Bertrand Rusell/

Dražijo me gobice, ko se mi nastavljajo ob jutranji poti.

Na Jelenkamen grem pogledat, če bo kaj ali nič, vseeno mi je.

Jelenkamen je kraj za razmislek, da se poglobiš vase. In pustiš dolino spodaj, saj je ruzok dovolj težak, berem potepanje - Šodrovca.

Na cesti me razžalosti pogled na povoženo, gospo rogačico. Vse je minljivo, kar raste in miga. Nekaj jih žene, da lezejo čez cesto. Kakor nas, ki se odpravljamo po poteh, znanih in neznanih. Vzpenjam se mimo Kalvarije, povzpnem do kapelice in postojim pri studenčku.

Vrtiček gospe Dušanke je tam, rožice počasi jemljejo slovo.

Nadaljujem po potki in v mislih sem bohved kje. Sonce riše lise po gozdu in napenjam oči, da mi kaj ne uide. Dobro uhojene potke se vijejo navzgor. Jurček ob poti in malo stran še eden.

Ne oddaljujem se dosti v gozd, le malo sem pa tja. Pa še eden, ta je črviv in pustim ga tam.

Na ravnem delu se ustavim in gledam po hosti, stezica se poševno vije po bregu. Sončna očala so zapičena v zemljo. Poberem jih, naj se oglasi lastnik, če bere to zgodbo. Prvo sedlo in razgledi po dolini in Lojzovem bivaku.

Še malo in bom na razgledniku, Malem Jelenkamnu. Hajni tako pravi in dobro pozna to skalovje.

Očitno bo ostal s tem imenom razglednik spodaj. Lepi razgledi, le svetloba ni prava. Še Triglav z Rjavino se vidi. Tudi Kukova s Slemenom je na ogled.

Pospravim gobice in se vzpenjam po zadnjem delu, proti Jelenkamnu.

Na vrhu malo posedim in obujam spomine.

Od Draškega vrha do Vrtaškega Slemena, so vrhovi na ogled.

Stol in greben Belščice, pa Storžič zadaj.

Vasice spodaj..

Lepo je na Jelenkamnu, le potko mi vsako leto malo podaljšajo. Že vem kdo mi nagaja, emša dela zgago. Most čez Savo in avtocesta zgoraj.

Nadaljujem po grebenu, pa nič ne vidim. Le malo grem s poti in napenjam oči. Pa razen igre sonca po suhem listju ne vidim ničesar. Le podrto drevo čez potko.

Nadaljujem do odcepa za Dole, Lenčkov Špik, Javorniški Rovt.

Tja gor grem, na Lenčkov Špik.

Le bežno gledam ob poti, jurček, kar poka od zdravja.

Pa dolgo zopet nič. Pot se strmeje dviga in pospravim vrečko v nahrbtnik. Le nekaj korakov in velike lisičke žarijo ob stezi. Pa še malo naprej jih je nekaj. Tako velikih že dolgo nisem videla. Jih pozabim slikat. Tudi tega veselja je kmalu konec. Še zadnji breg in gledam možica na Lenčkovem Špiku. Veliko vej je nametanih po poti, pa še oznako vidim. Nekomu ni povšeči, da se hodi tu gor.

Lenčkov Špik, 1221 metrov šteje v višino, z možicem še več.

Naša, tudi najina klopca, bučka moja. Vsedem se in pomalicam.

Kmalu bo strohnela ta naša klopca, vedno nižja je. Poslovim se in razmišljam, kje naj grem... Ta moj firbec, že 10 let me daje, kam vodi pot levo. Nič drugače, kakor žuželke in živali, ki končajo na cestah. Kolovoz je ves zarasel.

Visoke trave se dvigajo po njem. Ne vem kaj me vleče tja, a nadaljujem po njem. Lezem čez podrta drevesa, ki jih ni malo. Še oznako srečam.

V gozdu se nadaljuje lepša pot.

Imam občutek, da se bo vse to nekje končalo. Kmalu je le še steza in špička grebena. Gledam spodaj, pa desno in levo. Povsod huda strmina. "Pa sem tam, kjer mi ni treba", se jezim nase. Po logiki sodeč in po spuščanju sem nekje na desni strani poti za Dole. Še sreča, da je GPS na telefonu snemal pot. Prav imam, kako sestopiti je pa vprašanje. Nekaj vidim skozi drevje, avtocesto.

Velikokrat srečamo usodo prav na poti, ki smo si jo izbrali, da bi se ji izognili -/ La Fontaine/.

Mislim nate, Ira moja. Vedno si našla pravo pot in naju rešila iz zagate. Tebe ni, le tvoj zvonček mi vso pot cinglja, ko se spuščam. Možgančki delajo, počasi korak za korakom, cik cak ubiram pot navzdol. Pazim, da je korak trden, da me ne štihne išjas v nogo. Pa ne gre vedno navzdol, je preveč strmo in moram navzgor. Pa zopet malo počez in včasih ugledam ostanek stezice, ki se hitro izgubi. Cel nasad marel je ob moji poti.

Lepo jih je videti in spodaj je steza, široka. Hitro ugotovim, da vodi na Lenčkov Špik. Le na drugi strani se nič ne vidi. Gledam GPS, prav grem. Še sreča, da imam palici, ki ne zlezeta skupaj. Trdno jih držim in pikam v zemljo, polno visoke trave.. Spodaj vidim grapo, po njej bi šlo lažje.

Pa je preveč strmo do nje in zopet navzgor, pa malo počez. Pogledujem preko grape v gozd, zdi se mi, da vidim potko. Pa se mi nasmehne sreča in čez strohnela debla pridem do grape.

Skale so vlažne in vej ne zmanjka, ko se pomikam navzdol. Je zelo zelo strmo, so imeli vsi prav,

ki so komentirali to pot. Pa moraš sam probat, da verjameš..

Levo zgoraj je ravnina in lahko je tam potka. Hitro sem tam, pa je le stara pot, ki se je spomnim, kadar sestopam čez Dole. Še malo navzgor in sem na pravi stezici.

" Hvala bogu", rečem, se vsedem in oddahnem. Lažji je bil sestop s Stola.