Lepote soteske Vintgar

Sveta Katarina in lepote soteske Vintgar

 Če vsa bogastva bi na svetu tem imel,

če vse, kar si želim, v trenutku moje bi bilo...

Potem, bi sploh potem- bilo mi še lepo?

Moram na to pot, je bolj lepa in razgledna kakor čez Strmo stran.. Ker drugače ne gre, če si  hočem ogledati med  Boršt in Hom ujeto domačo reko, Radovno.
 Po novem je začetek poti iz strani Podhoma.

 Stol jutranje  sonce še ni obiskalo, ko parkiram na Blejski Dobravi.

 Spustim se po klancu  in  pred mostom zavijem desno.

  Slap Šum si ogledam, vodnat je in ves v zelenju. Peneče se spušča  voda v tolmunček, kapljice frčijo naokoli.

 Še po štengcah in  sem pri hiški. Luštna receptorka in vzdrževalec Matej sta tam.  Držita se  pravil in ne morem iz te strani po mostičkih. Pa sonce tako lepo barva vodo in odsevi so čudoviti.

 Zelena reka Radovna me vsa peneča vabi," pridi lepa sem". Ja lepa, meni najlepša, med skalovje  in kamenje ujeta. Neštetokrat smo jo prečili v mladosti, da so nas od mraza  bolele  kosti. Hodili okoli velikih kamnov in se tunkali do vratu.  Še fotko dobim, ko se mladenka  noče slikat.

 Potem  se odpravim proti Katarini. Pot je luštna, dobro označena in tudi strmina ni hujša od moje jutranje..Ta moja noga, vsa je mravljinčasta in na čase me štihne, da korak zastane.  Je malo čudno hoditi s tem občutkom. Rožic ni kaj dosti ob poti. Za gobami ne gledam pazim kam stopam. Cerkev sv. Katarine  že vidim.. Lepa je, obsijana s soncem. Malo se pomaknem, da je lepša v zelenju.

  .

Sonce, kako pogrešam lepa jutra.

Gostišče je odprto.

Malo postojim pri klopci in ujamem sonček na zvoniku.

Naredim nekaj panoramskih,

s Stražo, Blejskim gradom, Babjim zobom.  Gore v daljavi so le medle silhuete.

Skozi vrata desno se podam in nadaljujem po lepi, skoraj vodoravni stezici, luštna pot. 

Malo se pogovorim s  kravami in bikci na stezi.  Kar dobro nam gre, opletajo z repi in odganjajo muhe.

 Včasih mi kakšna kaj lepega prišepne 

in ubiram korake naprej.

  Veliko potrošnika raste ob robu in materne dušice. Pri klopcah naredim kratek počitek. Boli me noga, pa imam nahrbtnik skoraj prazen, le tisto po žepih je ostalo. In pijačo in štrukelca nosim, sedaj še teh  ni več.  Še Triglav vidim.

 Krasna pot, vse do ceste za Vintgar se sprehajam in občudujem razglede.

Hotel za žuželke, ki oprašujejo.

 Imam letno karto, 

lepe table  z imeni vrhov in vasi so nameščene.

 Nekaj ljudi je že pred mano pa je ura šele devet. Kmalu jih dohitim. 

Stojijo vsi na kupu in fotkajo isti motiv.

 Vrata so nova in čez te se da priti.

 Sklonjene glave se podam pod fotoaparati in se malo stran ustavim.  Ob večjem obisku je isto kot bi se srečevali.  Običajno se ustavijo vsi na enih koncih, tudi danes so se. Skrbim, da se preveč  ne približam tistim spredaj  in pazim na tiste za mano. Ustavljam se ob kotičkih, da se lahko obrnem in gledam tudi nazaj. Meglice se dvigajo in plešejo čarobni ples nad gladino.

 " Babji tonf", so rekli včasih.

Motivi  galerije in skalovja so lepši z dobravske smeri. Tako pa se vso pot spuščaš in ne ujameš čarobnih trenutkov med skalami ujete reke. Le, če gledaš  nazaj, kar pa ob gneči verjetno ni možno. 

Pri obeležju, Jakobu Žumru posije sonček med skalovje in napolni s svetlobo temne galerije.

 Drevesa se ogledujejo v vodi. Mehurčki se vrtinčijo okoli skal in žuboreče  nadaljuje svojo pot reka Radovna,  proti slapu Šum. 

 Kristalčki se bleščijo.

 Zanimiva pohodnika, počakam, da se odmakneta od table.

 Na koncu sem, še  kamniti most in vrata poslikam  in sem pri hiški.

 Veliko se jih je že nabralo, z vrha opazujejo slap Šum.  Še prihajajo, avtomobili so parkirani malo nižje od štengc.

Še zadnji breg in sem pri avtu.  Golica je vsa zelena.

 Po GPS sem prehodila  9.00 km, hodila s postankom 3.20 ure in naredila okoli 210 m višincev.

 Priznam, potka je čudovita in lahka, toda v zadnji breg ceste me  že daje utrujenost. Vsa moč je šla  nekam na dopust, upam, da ni odšla za vedno..Smo hecni ljudje, ko nam zdravje dela družbo imamo kup želja. Ko nam kaj fali pa je edina želja, zdravje.

 Pri srcu pa mi je lepo, kot že dolgo ne.

Mar ni lepo v sebi skrite želje imeti,

mar ni lepo tako kot je, v upanju živeti,

mar ni lepo po tistem kar bi rad imel- hrepeneti,

mar ni lepo zato, kar zdaj imam,

o, je, pa še kako  lepo,

 za To,  kar zdaj imam - živeti !

/J. Medvešek - Iz pesmi Potem/

 Opis poti: