Zimska pravljica na planini Seča..
V planinah je še sneg in ceste so ponekod z navadnim avtom težko prevozne. Namen imam čez Pusti Rovt, potem pa kamor me bo nesel korak. Se je štrikalo že na začetku.. Cesta mimo Pristave ima veliko globokih jarkov. Te še dobro obvozim. Kar nekaj pred Križovcem pa se začne na cesti sneg in led. Tudi to mi uspeva. Ko pa se začnejo še globoki ledeni glajžni, je konec moje poti. Ne morem peljati naprej, po vršnem ledu pa ne upam. Če zdrsnem bo hudo. Štrikam vzratno kar dolgo, da pridem do placa, kjer lahko obrnem. Pa sem odštrikala, še sreča, da znam opazovati cesto v ogledalih. Ne vdam se tako hitro, grem pa na planino Seča.
Ta me že dolgo mika, le pot je daljša in bolj strma. Pustim avto pri Žagi.
Naprej je dovoljeno le s posebno dovolilnico, berem na tabli.
Pa so tudi na zgornjem parkirišču avtomobili, ko se vračam. Ne moti me potka skozi Medji dol, saj vem kakšna je. Novo življenje na strohnelem štoru.
Slišim motorko, preglasi ptičje petje. Kmalu vidim traktor in tri pridne, ki žagajo veje na smreki.
Smrečja je polno in obidem ga ob suhi strugi.
Kurice cvetijo, veliko je podrtega drevja ob poti.
Ubiram korake, pot se mi ne zdi slaba. Mimo obeležja iz NOB.
Družina osmih in ena soseda se stiska k njim.
Sneg se začne in to pomrznjen.
Še dolga je pot do planine. Nataknem si male dereze in korak je bolj varen. Malo kopnega in spet sneg. Z višino ga je vedno več.
Hodim po sledeh, ki so večkrat speljane naravnost navzgor. Včasih se mi udere do kolen in čistim sneg iz čevljev. Sonček me pozdravlja skozi drevje.
Razveselim se markacije na drevesu, to je prava pot.
Melišča Srednice že vidim.
Mimo obeležja lovcu.
V daljavi so na ogled: Kepa, Gubno, Dovška Baba, Hruški vrh, sedlo Rožca, Klek
Nanosi snega so ponekod visoki.
Julijci, od Rjavine do Vrtaškega Slemena.
Rudna pot je zaprta.
Gledam kam stopam in zgrešim obeležje na drevesu, "Popotnik postoj."
Kako je lepo. Občudujem sence, ki se rišejo po snegu.
Sonček, še dolgo me razveseljuj.
Oblački na nebu in Skalaška se že vidi.
Pri tablah sem.
Gledam sledi in iščem kje so predhodniki. Ne vidim jih.
Le Skalaško vidim, pot čez amfiteater Ride, Srednjico, del planote Belščica.. Pred leti mi je uspela tudi Skalaška. Prav posebna gora, skrivnostna in divja.
Iz časov med obema vojnama in malo ima obiska.
Še malo in vidim ruševine.
Zelena lovska koča, sredi bele planjave me že čaka.
Zimska pravljica, čudovito je. Snega je veliko, pobočja pa so kopna in razgledi so krasni. Julijci se ne razločijo dobro, jih je pa vseeno užitek opazovati.
Pot do koče na Belski planini- Svečici in nadaljevanje za Struško.
Temno modro nebo, beli oblački, drevje temni, čudovito je.
Še Triglav vidim in najbližje sosede.
Stopim čez plot, klopca je pri koči. Skozi šipo ujamem odseva gora za menoj.
Kratka malica potem pa proti dolini.
Sedlo Medvedjak.
Tudi nazaj bo pestro, to vem. Le dihaš lažje kakor v strmino. Dva sta pri smerokazih. Za pot na Struško me sprašuje starejši, verjetno ata. Pokažem mu kje naj gresta, kako je uhojeno na Struško pa ne vem. Poslovim se od Skalaške.
Ko bo kopno spet pridem, mogoče z Marjano, Blanko ali kom drugim. Smeri je veliko, le sneg naj skopni in ta gospod virus naj se umiri.
Cvetele bodo narcise pod Malo Golico in Belsko planino bo zaljšalo raznobarvno gorsko cvetje. Življenje bo bolj pestro, saj bo prišlo tudi to, le vztrajati moramo. Stopam previdno v narejene luknje, po snegu se preveč predira.
Zvonček se danes pogosto oglaša in prijetno cinglja.
Tihožitje v gozdu.
Še Golica se pokaže.
Pazim na led pod listjem in sem vesela, ko sem pri začetku snega.
Snamem dereze in naredim malega možica.
Pot je očiščena vejevja, pridni fantje. Juhu, uspelo mi je priti na Sečo in srečno tudi nazaj.
Pot je sicer označena kot lahka, vendar sneg naredi svoje.
Spodaj me prehitijo mladci, nisem več daleč od Trilobita.
Dva se sončita na pomolu.
Še pogled na Srednico, lep izlet je za mano.
Po GPS sem prehodila dobrih 8.00 km, hodila 5.00 ur in naredila okoli 800 m višincev.
Ni mi žal, Seča je krasna planina.
Kaj je tisto, kar me izvabi
iz te doline, tja med skale,
tja med jase gozdnate
in planote travnate,
na snežišča in melišča,
tja v gozdove skuštrane...
Da, tišina in mir sta tisto,
kar me iz tukaj ven izvleče,
Bog mi daj še veliko sreče,
da jo najdem, da jo užijem,
da jo kakor goba vpijem
vase, zase in za čase,
ko je več ne bo !
/J. Medvešek -iz pesmi Tišina/
Čudno, tudi jaz sem lani decembra na poti na planino Seča zgrešila tisti napis na lesenem znamenju, ki mi vedno orosi oči. Morda pa ga ni več? Vse se spreminja ...
OdgovoriIzbrišiPopotnik postoj,
tu bil korak je zadnji moj,
nekoč, nekje bo tudi tvoj.
Tako nekako ga imam v spominu, je pa bila zato za mene spominska plošča dobremu lovcu nova.
Morda pa sem bila pred leti na Skalaški poti čez Viševnik tako vznemirjena, da sem jo pozabila. Ne, saj se tudi klopce ne spominjam.
Zato pa toliko bolj občudujem tiste, ki pišete dnevnike in dokumentirate doživetja, da imamo še drugi veselje z njimi. Ostanite zdravi in nam še kaj lepega pripravite. Vse dobro
Meta
Ja Meta, ta lepa misel je bila napisana, ki ti da misliti. Lahko, da obeležja ni več, je bil malo pred smernimi tablami. Mislim, da me dve leti že ni bilo po tej poti. "Skalaška čez Viševnik"? Novo je samo oznaka za učno in rudarsko pot, vse ostalo je že bilo. Upam, da mi še kam uspe in boste uživali skupaj, z mano. Hvala, Meta in zdravi ostanite, čav Majda.
OdgovoriIzbriši