Jeseniški rovti, Lenčkov Špik, Jelenkamen - krožna pot.
Potepanje od doma do doma. Za prvim mostičkom, čez potok Ukova, je na levo komaj vidna stezica. Spusti se skoraj do vode, potem pa se strmo požene navzgor. Suhe trave, žuborenje vode in žvrgolenje ptic, me spremlja vso pot. Rožic je bolj malo.
Sožitje trojčkov,
podrta drevesa prekrivajo suhe trave,
rdeče skale zložene v kocke,
peterčki, velika družina.
Vodno zajetje,
del poti teče voda po kanalih.
Naravni bivak pod skalo, le vrat nima.
Umirjeno ubiram korake, se ustavljam in opazujem naravo. Dvakrat vidim belo rit, ki se hitro vzpenja v strmo pobočje. Prvi mostiček je že dotrajan, drugi je bolje ohranjen.
Potok Ukova prijetno žubori, ko ubira pot čez ovire.
Steza postane moker graben in hodim po grebenčku.
Še eden je pred mano, potem se zopet nadaljuje po lepši potki. Nad mano se blešči sonce in streha kozolca se že vidi.
Potka vodi do ceste in nadaljujem po njej.
Ustavim se pri obeležju.
Spet nisem videla rdečega znamenja ob poti, ki je nekje visoko na drevesu.
Jeseniški rovti, na lepem kraju stoji hiška in vse kar paše zraven je pri roki.
Užitek je pospravljati seno na takem kraju. Malo prigriznem, se razgledam, pomaham v slovo in nadaljujem po lokalni cesti.
Kmalu sem na gozdni cesti, naravnost Prihodi, na desno za Španov vrh in Lenčkov Špik.
Čez Lenčkov Špik grem in potem naprej proti Jelenkamnu. Zvonček prijetno cinglja in me spominja na Iro. Vse to sva prehodili skupaj. Cesta je ponekod kopna, večinoma pa je pod snegom.
Avti stojijo ob kraju, verjetno vikendaši.
Naj kar uživajo in pozabijo na tegobe, ki nas tarejo.
Lepo ovinkast je odcep za Španov vrh, tam sem že šla. Dva sta bila že prej. Še malo pa sem na mojem odcepu, naravnost za Križovec in prečno za Pristavo. Po tej poti še nisem šla. Še veliko imam za prehodit. Moja kolovozna pot pa zavije desno v strmino.
Obidem podrte smreke in zopet sledim korakom, ki se večinoma spuščajo.
Lenčkov Špik, možic je vedno večji.
Naša klopca je skoraj strohnela, spomini bodo ostali.
Kolovoz se nadaljuje, še nisem šla.
Po zemljevidu vodi do Kalvarije, še ena pot zame. Spustim se po stezici, kmalu srečam športnika, sodeč po postavi in obutvi. Planina Dole ima obiske, nadaljujem po grebenu.
Kmalu sem na križišču poti.
Čez Jelenkamen grem, mogoče vidim še Očaka. Še več jih srečam. Imam občutek, da bo kar pestro do Jesenic. Jelenkamen, od zadnjega obiska je veliko posekanega drevja. Lepši so razgledi in nova klopca. Vidim Triglav in sosedne vrhove.
Na Stolu je še veliko snega.
Opoldanska svetloba ni dobra za fotke. Nisem dolgo sama, odpravim se navzdol.
Spustim naprej lepega ovčarja, krasen kuža.
Potem previdno sestopam. Še nekaj jih srečam, večinoma so mladi. Do razgledne skale stopim mimo mladih smrečic.
Tudi tu gledam Triglav in Jesenice, daleč proti Plavžu.
Mali Jelenkamen, pravi Hajni.
Do Kalvarije je šlo, potem pa, namesto ptičjega žvrgolenja, umikanje. Lep dan in družine se sprehajajo. Tudi to mora biti, le umikati se ne znajo vsi. Pot na Jelenkamen je markirana, ostale potke in stezice so samotne in neoznačene. To ima poseben čar, samoto in mir.
Po GPS sem prehodila 11.00 km, hodila dobrih 5.00 ur in naredila okoli 650 m višincev.
Luštno potepanje je za mano, le še bolj zgodaj moram na pot....
Najlepša je pesem
mi vsako pomlad,
pesem siničke iz našega vrta,
zapoje jo,
ko je še zemlja zastrta
z belo kopreno iz snežnega prta
in te prebudi,
predrami ti dušo, odpre ti oči,
po žilah požene utrujeno kri.
Na plan te, ven zvabi,
da predaš se naravi
in zasanjaš se v vonju
dehteče pomladi.
/J. Medvešek- Oda pomladi/
Ni komentarjev:
Objavite komentar