Potepanje kar tako, da nekam grem...

Cilj ni vedno glavni, glavna je pot...

Tako čudno mi je.

Nekdo v meni

počasi zapira oči,

trudne, žalostne,

in se obrača v stran,

da je nihče ne umaže

solze poslednje,

solze žalosti

po lepoti.

Proti Srednjemu vrhu se odpeljem, že nekaj časa nisem bila v tej lepi vasici. Potepanje kar tako, da nekam grem. Martuljške gore objemajo meglice in mi zastirajo poglede na njih vrhove.

Tišina je, le kakšen ptiček nežno zažvrgoli, vas še spi. Naj grem po spodnji, ali po zgornji poti, vseeno mi je? Zadnje čase imajo križi in težave pri meni veselico. In veselo tekmujejo, kdo mi bo bolj "kravžal" živce. Stojim pred smerokazi, pa grem po zgornji poti.

Potrebujem hojo v breg, da se prediham in odklopim. Pot do Železnice mi vedno pomaga. Ravno prav je strma in če imam kanček sreče bo še sneg. Zvonček potresem, da prijetno zacinglja. Dve pohodnici srečam. Vsako jutro prideta iz doline in naredita jutranji sprehod. Nadaljujem mimo Hlebanja, sirarska pot in navkreber proti vodostaju.

Greben od Robičja do Travnika se razkazuje v vsej lepoti. Sonce zlato barva Jalovec. In se sprehaja naprej proti Poncam, čudovito.

Počasi ubiram korake.

Poledeneli in kopni deli poti se vrstijo.

Nekako jih obidem, da ne natikam že derez. Potok Jerman žubori in se preliva čez svetleče skale. Pri obeležju vedno malo postojim.

Tako čudno mi je...

Ali ne umira nekdo

v meni

rahlo rahlo, neopazno

kot list v poznem soncu,

kot roža z nagnjeno glavo,

da ne veš morda sanjari

o modrem nebu?

Leseni mostički so drseči in včasih jih obidem kar čez vodo.

Snega je vedno več in nadenem si dereze. Od lovske koče naprej je pot pod snegom,

spodaj se čuti led.

Še mimo hlevov, pa še malo.

Zvonček cinglja, ko se dotikam smrečja ob poti. Zasneženi kupčki in samota in moj korak, ki počasi premaguje strmo pot.

Cesta, jo že vidim nad gmajno. Še malo in sem pri oznakah za Železnico.

Proti Trupeju je uhojeno, na sliki se ne vidi, svetloba ni prava.

Pa nimam volje in tudi energije ne, za dodatno uro vzpona. Proti Blekovi so le sledi gozdnih prebivalcev.

Lahko bi naredila krog do Jureževe planine in se potem spustila proti Srednjemu vrhu. Ja, to bi šlo. Nobenega vzpona, le navzdol. Hodim nekaj časa. Sneg je rahlo skorjast in korak ni prijetno drseč, čeprav ga je ob kraju le za čevelj visoko.. Jureževa planina ni blizu in ko se skozi drevje spusti še gosta megla, se obrnem.