Jelenkamen - Majdag: Črne vode, izvir Nadiže

Krasen dan se obeta, ko vozim proti Ratečam.

Ne vem še kam me bo vodila pot. Možnosti je veliko, le volje ni prave. Avto že pelje skozi krožišče in zavijem proti Tamarju. Lahko bi šla tudi na Tromejo ali Ciprnik.

V Tamar grem, gore bodo čisto blizu in tam je vedno lepo.

Pogledujem proti Ciprniku, ne vleče me preveč in že hodim mimo skakalnic.

Velikanko zasnežujejo. Ponce se bleščijo v jutranjem soncu,

Mojstrovke so še v senci.

Tudi Kopa in Tromeja se kopata v soncu.

Ciprnik bo počakal. Dereze imam že na čevljih in iščem prehode, da ne hodim po asfaltu.

Prične se makadamska pot, ki je vsa ledena. Brez derez ne bi šla..

Opazujem gore: Mojstrovke, Travnik, Šite. Ko se pokaže še najlepši v tem koncu, Jalovec, čutim, da sem ubrala pravo pot.

Led škripa pod koraki, da komaj slišim smučarje, ki hitijo za menoj. Le kam gredo?

Uberejo jo skozi gmajno, je več snega.

Ponce so vedno lepše in Jalovec je vse bližji.

Ciprnik, Visoka peč in odcep za Slemenovo špico, skozi Grlo.

Zelje, berem na info tabli in Marijina kapelica.

Za njo pa Planinski dom v Tamarju. Vse je tiho. Gore so vedno lepše, sonce zlati njih vrhove. Mala, Velika, Zadnja Mojstrovka, Travnik, Rob Velike dnine, Šite in Jalovec,

ki krasi sredino imenitnih sosedov.

Strug, Rateške Ponce, krasna kulisa gora.

Ko sem že tu, grem pa do Črnih vod.

Sledi se vidijo v gozdu in korak škripajoče nadaljuje pot.

Ruševje in ostalo grmičevje ni pod snegom.

Zanimivo je grajen dom v Tamarju..

V vse smeri vodijo poti.

Sneg je pomrznjen in nadaljujem proti skalovju.

Ustavim se pri obeležju na skali. Mladi planinki sta tragično preminuli na Kotovi špici.

Gledam proti špici, na Jalovcu se sonce že spušča.

Ponce so še vedno obsijane, le v dolini kraljuje senca. Še Mangart se vidi, mislim da je..

Stopim do skal, Črne vode na črnih skalah,

zaledeneli slapovi in tam v daljavi Tromeja.

Gledam grapo za Slemenovo špico, lani mi ni uspelo. Pa smo enkrat daleč nazaj že šli.

Sestopim mimo nasipa,

na hitro nekaj prigriznem in nadaljujem proti planinskemu domu.

Veliko ljudi je tam, sama mladina.

Še k obeležju ameriškega bombnika stopim, ki je 1944 leta strmoglavil v območju Kotovega sedla.

Potem pa čez belo, poledenelo trato proti tabli, za izvir Nadiže.

Nekaj časa so sledi, ki pa se nekje na sredini končajo. Vem, da še nisem pri izviru, sva jo enkrat že ubirali to pot, z mojo Iro.

Sedaj pa le zvonček cinglja, ko se vzpenjam čez visoke štape. Cepin imam, pa mi ne koristi dosti. Vrhnja plast snega je mehka, spodaj pa zelo trd led. Bolj mi pomagajo palice in korenine in veje ob poti. Sonce je obsijalo zajle, izza Mojstrovke žari..

Pri zajlah odložim palici. In se previdno pomikam do izvira Nadiže.

S skalovja ves čas nekaj frči in v vodi se delajo tolmunčki.

Spušča se voda pod poledenelim oklepom.

Ponikne in se v Zelencih prikaže kot izvir Save Dolinke. Za pet km potovanja, od izvira Nadiže do Zelencev potrebuje podzemna voda več kakor leto in pol. Saj preteče manj kot 10 metrov na dan, berem na info tabli.

Počasi in previdno sestopam. Ko sem pri ostalih sledeh si oddahnem. Ta zgornji konec poti ni za podcenjevat, še v kopnem ne.

Spodaj pri vodostaju sem zopet na široki poti. Poslovim se od čudovitih gora.

Skozi dolino jo uberem nazaj.

Tudi ta cesta je en sam led. Gledam skozi kukala na vrhove in se spuščam proti Planici.

Umetnina narave

in gozdni škrat, ki pazi na mimoidoče.

Razpotje obeh cest, obe poledeneli.

Sama sem nikjer nikogar. Prijetno mi je, obiskala sem vse kar sem mislila, še do izvira mi je uspelo.

Planica, dolina pod Poncami je pred mano in velikanka se že vidi. Snamem si dereze, saj je asfalt suh in ubiram korake do avta. Še zadnji pogled na gore, skakalnice in odpeljem proti domu.