Na Ptičji vrh gremo, s posebnim namenom.
Se zgodi, da kdaj ne morem takoj napisati bloga, preveč stvari se dogaja naenkrat.
Na Ptičji vrh gremo, po dolgem času skupaj, z Marjano in Milanom.
Dve leti sta minili, kar sva se podali v pravi zimi s krpljami na to pot.
Potem pa se je naslednji dan sestra pri smučanju polomila. In trajalo je dolgo, predolgo,
da so jo zopet spravili na noge.
Cesta proti Križovcu je, kot ponavadi z nekaj globokimi jarki, prevozna. Le v zadnjem delu so ledeni odseki. Parkiramo in z Marjano si natakneva dereze.
Za bolj varen korak, Milan gre brez njih, tudi tako se pride. Dve leti nazaj je izgledalo takole.
Ob klepetu nam hitro mineva pot. Lepo je hoditi zopet v stari klapi.
Čeprav včasih tudi paše, da hodiš sam in vse odklopiš. Milan je bolj zvedave sorte in obložene koče še ni videl.
Proti sedlu Suha.
Gore se že kažejo.
Zagrizemo v strmino, pridruži se nam še veter, ki mrzlo vleče od sosedov.
Sonček nas prijetno preseneti izza Struške.
Spuščajo se sence proti sedlu Kočna - Mačenski vrh.
Kmalu smo vsi v kapucah.
Kepa v daljavi.
Tudi pri sosedih nimajo snega, le tritisočaki so polni beline.
Pusti Rovt.
Zemlja je pomrznjena in telohi žalostno pobešajo bele cvetove.
Pa smo na Ptičjem vrhu, 1550 metrov visokem vrhu nad Pristavo, v Javorniškem Rovtu.
Na eni strani Golica in na drugi greben Struške.
Kako drugačen je pogled. Me je nagnala Marjana gazit naprej, ko sem komentirala njene korake.
Pa ni bilo hudega. In nazaj sva uživali pri spustu s krpljami.
Potresem nahrbtnik, da prijetno zacinglja Irin zvonček. Tudi najin je bil ta vrh.
Julijce ovijajo meglice.
Odločimo se, da se spustimo do sedla Suha. Pazljivo, saj je povsod polno ledenih površin.
Tudi po potki skozi gmajno se pod listjem skriva led.
Na sedlu nadaljujemo po cesti. Že prej se zmenimo, da jo bomo ubrali čez Markeljnovo planino. Led, povsod se skriva in korak je previden.
Na planini pa sonček in v zavetju koče si naredimo kratko malico.
Potem pa se začne cesta spuščati in vsa je poledenela.
Le malo pred cesto za Križovec, je zdrsnil avto.
Slišali smo pasji lajež, verjetno se je takrat zgodilo. K sreči je bil prazen. Nadaljujemo proti Križovcu in se zadovoljni previdno odpeljemo proti dolini.
GPS sem prepozno vklopila in ni začrtana celotna pot.
Hodili smo s kratkim postankom 3.00 ure in naredili okoli 330 m višincev.
Lepo je bilo!
Nekje v zraku je vonj,
vonj, ki ga imam od vseh jaz najbolj rad,
vonj, ki ni, kot vsi drugi vonji,
vonj, ki ni nobenemu enak,
o, vem,
takega ima,
edino le
- pomlad.
/J.Medvešek/
Ni komentarjev:
Objavite komentar