VODNIKOV RAZGLEDNIK

Na Vršac mi stopi in sedi,

neznan svet se teb odpre,

glej, med sivo plešo v sredi

zárod žlahtnih zelj cvete!

Na Koprivnik se peljeva z mojo bučko. Mimo cerkvice svete Marjete Antiohijske v Jereki.

Všeč so mi te stare cerkvice, izžarevajo pridih davnine. Koprivnik, pri cerkvi Povišanje sv. Križa pustim avto. Sonce je že dobro obsijalo travnike. Ura v zvoniku je ravno odbila osmo uro, bim bam doni po vasici. Najprej si ogledam župnišče Valentina Vodnika.

Tu je preživel kar nekaj let.

Počasi ubirava korake proti najinemu razgledniku.

Ira ima polno dela, prebira novice ob poti.

Časa imava na pretek. Raztresene so hiške po Koprivniku, po robeh so nametane. Vsa so v soncu, vmes pa travniki in polja.

Le ob cesti so stare hiše, te si ogledava kasneje. Pot mi je poznana, saj sva že večkrat bili tu. Vedno sva se vzpenjali iz Jereke. Prečiva košček gozda in sva na cesti.

V skalovju pred nama se med drevjem že vidi križ, na Vodnikovem razgledniku.

Za hišo je speljana pot, da se ne hodi čez travnik.

Polje je že obdelano, spomladanske rožice krasijo trato pred majhno hiško.

Smerokaz in kratek vzpon, pa sva tam.

Vodnikov razglednik, 1017 metrov šteje v višino. Zanimive klopi, velik križ in razgledi.

Vav, takih še nisem doživela na tej gori.

Jezero, vasice spodaj: Jereka, Boh.Češnjica, Srednja vas, Studor, Stara Fužina. Pa Podjelje zgoraj, celo Bohinjska Bistrica se vidi.

Zaobljeni hribčki, spredaj Šavnica, pa Rudnica in Studor. Med njima se leskeče Bohinjsko jezero.

Prvič, da imam take razglede, saj se meglice dolgo zadržijo v Bohinju. Še Spodnje Bohinjske gore so kot na dlani. Nekaj novega je tu. Info tabla z imeni vseh gora, super je to.

Kar nekajkrat se sprehodim z ene strani na drugo. Pa zopet v obratni smeri. Žal mi sonček nagaja in ne morem lepo posneti table naenkrat.

Vedno ugibam, kje je kakšna gora, sedaj pa imam vse pred seboj. Čudoviti razgledi, kar razganja me od veselja.

Tudi Ira se ne pritožuje, ko sedi na travi in uživa. Drevje spodaj že malo zeleni. Ravno pravi čas sva prišli, ko je še vse pregledno. Hočem se vpisati v knjigo, pa je vsa zapackana. Tudi žig in blazinico je nekdo pustil zunaj skrinjice.

Počasi se odpraviva nazaj.

Pri gasilskem domu se nekaj dogaja. Stojijo vaščani okoli in gasilci so postavljeni v vrsto.

To pa bo nekaj. Korakajo, se obračajo na komando glavnega gasilca.

Potiho vprašam vaščanko, če je kakšen praznik. "Na ocenjevanje se pripravljajo. Pride komisija iz Ljubljane in mora biti vse kot je treba."

Več jih sodeluje, več denarja jim kapne, izvem kasneje.

Ja, na vasi še držijo skupaj in lepo je to. Upam, da mi gasilci ne bodo zamerili, ko sem jih fotografirala. Lepo se mi zdi, da so tako složni in vedno pripravljeni pomagati ljudem v stiskah.

V zvoniku se zopet sliši bim bam, k maši zvoni.

Ljudje se že zbirajo. S prijazno vaščanko malo poklepetava, obujava spomine na stare čase. Potem odhiti v cerkev. Z Iro pa se še malo sprehodiva po cesti. Mimo starih hiš, skednjov, podobnim kozolcem v Studorju, večinoma je vse iz lesa.

Pri zadnjih hišah se obrneva nazaj. Življenje na vasi je drugačno, kakor v mestih. Pozdravljajo se med seboj, se vsi poznajo in so na tekočem z dogodki.