Pomlad na Straži

Pomlad je počasi prišla tudi na hribčke, v okolici Bleda.

Sprehod za mojo kosmato bučko bo to. Zjutraj že ob petih čaka, da jo malo pocrkljam. Ovohava nahrbtnik in njeno flaško na tleh in se ne gane proč. Mamo lipo sva hoteli obiskati, pa se je zapletlo že malo od bolnice naprej. Popolna zapora glavne ceste, pa zavijem proti Hrušici. Se vozim po vasi, sprašujem domačina za obvoz. Ničesar ne ve o zapori. Ko končno izvem, da je po avtocesti, me ne vleče več proti dolini. Greva pa raje proti Bledu, tudi tam je lepo. Pomlad se že čuti povsod.

Sonce sije in drobne rožice krasijo stezico, ki vodi na Stražo.

Hitro sva pri razgledni hiški.

Jezero se blešči in na gradu se nekaj dogaja.

Poiščem še otoček na senčni strani in nadaljujeva po stezicah. Trava že zeleni in Ira uživa na njej. Rada jo gledam, ko je vsa živahna. Pustim ji korak in hodim ko gre naprej.

Pustolovski park je že mimo.

Še na razgledno točko greva. Lepo se vidi po Karavankah in K. S. Alpah in vasicah spodaj. Stol, Vrtača, Srednji vrh, Begunjščica, Storžič so glavni.

Le info tabla z imeni je še prazna.

Le malo naprej je spomenik zdravilca, Arnolda Riklija.

Kaj pomenijo napisi na kamniti podlagi, mi še ni uspelo izvedeti.

Nadaljujeva po stezi ob robu hriba. Pogledi se ustavljajo na zelenih travnikih.

Na razgledni točki sva, tudi tu ni info table.

Gledam proti Babjemu zobu in Kupljeniku pod njim.

Se sprehajam proti Boh. Beli in plezališču Iglica. Le malo stran pa mogočne

prepadne stene Galetovca.

Otoček na jezeru še ni dosti ozelenel. Mala in Velika Zaka, čolni brzijo po gladini jezera. Nad njim pa Velika in Mala Osojnica, skalnata Ojstrica.

Kratka malica za Iro, potem pa nadaljujeva proti sedežnici. Lepši mi je pogled v kopnem kot v snegu. Uživam ko gledam proti jezeru, gradu nad njim, cerkvi sv. Martina, Karavankah.

Dolg je beli greben.

Mežakla, Boršt, Hom, Zgornje in Spodnje Gorje, Podhom, Sebenje, vse je na ogled.

In tam v daljavi se skriva Triglav. Spet se mi smeji. Vedno ko ga gledam vidim obraz. Zraven še Rjavina in zaobljena Debela peč. Potem se čisto na koncu pokaže še malce Kukove špice

in Vrtaško Sleme.

Sedeti na sedežnici in opazovati vso to lepoto, bi bilo krasno.

Še spust čez travnato smučišče in po cesti nazaj do izhodišča. O, še flika snega za Iro,

se že valja po njem.

Lepo mi je z njo, bolj živahna je ko greva z nahrbtnikom. Pa je prazen in ga nosim le zaradi nje, če omaga. Starost je pri živalih ista kot pri ljudeh. Želje so, a možnosti da jih uresničiš je vedno manj. Prečiva železno kačo, ki se vijuga po pobočju.