V Krnici, med Martuljšimi gorami majhna kočica stoji...

Na gozdni jasi sredi  alpske doline Krnica sameva majhna koča...

 Skrita med Martuljškimi gorami Škrlatico, Razorjem, Prisojnikom in drugimi vrhovi.
 Tam so v tem času škratje in vile doma.

 V te konce sem namenjena. Jezero Jasna je pomrznjeno ko peljem mimo. 

Parkiram pri mostu čez Veliko Pišnico.

 Cesta naprej proti Vršiču je trenutno kopna.

 Na nahrbtniku  imam pripete krplje, čakajo. Cesta  je splužena vse do koče. Nič ne de, skozi gozd sigurno ni.   Hodim po cesti in opazujem zimsko okrasje, ki na  začetku ni kaj posebnega. 

 Gledam Prisojnik, Zvonike, Zadnji Prisojnik, Razor.  Se malo zakrijejo pa  zopet  odkrijejo.

 Ob cesti so motorne sani in plug.

 Pri odcepu za Mali Tamar  pa še eden. Cesta je verjetno do koče vedno očiščena. Drevje postaja  vse lepše, snežna odeja  debelejša in potka  se kar dobro vzpenja.

Cesta naravnost je splužena, skozi gozd je na celo.

 Še malo pa  zagledam majhno kočico v snegu, kot iz pravljice.

 Zaprta je.  Gledam proti vrhovom in Veliki Dnini pod Škrlatico.

  Smučarji, kar pet jih pride mimo.

 Pod Kriško steno so verjetno namenjeni, zato je tako lepa cesta. Še malo pogledam  okoli koče. 

Mislila sem, da bom gazila in nisem vzela Ire  zraven. Bom pa šla malo po svoje. 

Nataknem si krplje in skozi gozd.

 Neokrnjena belina, snega ravno prav za prijeten korak. Beli pajki, čipkaste mreže gozdnih vil, kimajoče glave belih palčkov me spremljajo ob poti. 

Škripanje krpelj je kot  tiho žvrgolenje ptice, plesoče na snegu. 

Tudi  gozdni škrat  mi nagaja. Večkrat mi  pošlje mrzlo pošiljko za vrat. Na smeh mi gre, vedno lepše mi je potepanje. Uživam!  Skozi gozd grem po občutku, včasih naletim tudi na  markacijo. Bela pošiljka  se stresa name, ko lezem pod vejami. Vsa sem od snega. Še doma  čistim sneg iz žepov nahrbtnika. Malo se otresem in nadaljujem.

 Proti Malemu Tamarju grem...

Kristalčki se bleščijo v sončku.

 Postojim pri Spominskem parku ponesrečenim v gorah.

 Še dva smučarja hitita mimo.  Koča sredi planine v Klinu sameva. 

Gore nad Vršičem so lepo zasnežene.

  Nadaljujem po snegu in pogledujem  proti goram, krasne so.

  

  Mimo duhca grem,  pa čez mostiček.. 

 "Šterna", tu še nisem bila in ko pridem malo bližje opazim tudi zvonček. 

 Hitro zacinglja tam pod streho.  Smerokazi so v vse smeri,  le naravnost ne kaže nobeden. 

 "Naj grem proti tretjemu ovinku po spluženi poti ali naravnost", se sprašujem. 

 Izgleda kakor cesta, grem kar po njej.

 Saj vem, na levo je vršiška cesta, na desno pa tista po kateri sem prišla, vmes pa je voda.  

Spuščam  se po snegu, si brundam pesem in pred mano je bela planina.

 Še Špik se vidi.

Do sem torej vodi ta pot. Koča je na njej in čudovite smreke, 

na debelo odete v bele obleke in sonce.  

 Kar stojim in gledam, lepo je. Vidim jutranjo cesto ne da se mi še nanjo.

 Nadaljujem po zasneženem prodišču, prečim  kratek rokav  Pišnice in  grem naprej. 

 Lepe so Martuljške gore, kjerkoli jih gledam.

Postaja vse ožje, vode je vedno več in  cesta je čisto blizu.  Le nekaj korakov pa sem pri odcepu  čez Kačji graben.

 Snamem  krplje, sneg je že malo omehčan toda korak je prijeten. Adijo lepa dolina Krnica, adijo  zasneženi vrhovi.  Krpljanje in hoja po snegu in občudovanje zimske narave je krasno potepanje. 

 Bolj se nabirajo leta bolj znam ceniti lepoto, ki me obdaja.

 Po GPS sem prehodila dobrih 10 km, hodila 4.00 ure in naredila okoli 300 m višincev.

 Le malo je potrebno za srečo.

Življenje se nikoli ne ustavi, a mi se lahko.

Osredotočimo se nase, globoko vdihnemo, 

si naberemo novih moči,

ter na svet pogledamo z drugačnimi očmi.

 / Timea Varga/

Opis poti