Gora med Stolom in Golico - Struška v belem...

Belška planina in Struška in sneg in krplje...

 To bo zopet  krasno potepanje za naju z Marjano.

Lepo je spomladi, ko se  naravni skalnjaki okoli pastirske  koče -Svečice  ovenčajo z gorskim cvetjem. Lepo je poleti, ko po planini odzvanja pesem kravjih zvoncev. Lepo  je sedaj, ko je sneg že pobelil vrhove in so pobočja obdana s snežno belino.  

 Krasen dan bo,  čeprav je nad Struško sama sivina. Nad Golico  pa se vrhovi že  kažejo v pričakovanju sončka.

 Cesta do Križovcev je kopna, bila je splužena.

Do  Pustega rovta  je  deloma zasnežena in ponekod tudi poledenela. Z avtom ni možno nadaljevanje. Čez rovt hodiva po snegu in  travnati stezici.  Ni  še potrebe  za  krplje. Po novi cesti z zapornicami nadaljujeva do planine.  Napihan je  sneg, ponekod so prave grbine pa naju še vedno drži.

 Zasneženo Golico in Julijce že lepša sončna svetloba. Tudi  pred nama se kaže modrina neba in sonček se kaže skozi smreke. 

V zadnjem delu pred kočo  je cesta  poševna in je potrebna previdnost. Pomrznjen sneg komaj dopušča stope.

 Belška planina, Marjana je že pri koči.

 Jaz pa občudujem lepo pokrajino, čudovito je. 

Vrhovi rušja kukajo zvedavo iz belih čepic po pobočju.

 Oblački so kot vedno nekaj posebnega. Z veseljem jih gledam ko se podijo po modrem nebu. 

Natakneva si krplje in se za kočo povzpneva do napajališča.

 Tam je meni najlepši vzpon na Veliki vrh, če nimam veliko časa na razpolago.

 Lepo se vzpenjava med rušjem po komaj vidni smučini.

 Hodim naprej in gledam nazaj. Je lahko še kaj lepšega v tem koncu, od  zasneženih  grmičkov  rušja, ki se ponekod bleščijo v sončku. Zarisanih vijug igre vetrov.  

Pogledov na gore naše in sosedne, prekrasni so.

Le kam beži smrečica?

 Zamudna je moja pot, ne morem mimo.  Ustavljam se, fotografiram, z vsakim korakom je zopet lepše, pa še in ...še. 

 Marjana je že  pri skali na Velikem vrhu, jaz sem še vedno  nekje med rušjem.

 Nebo nad nama se ves čas spreminja. Oblaki beli in skoraj črni se preganjajo po modrem nebu. Dva pohodnika gresta  za nama, slišim govorjenje.  Na Struški sva- Velikem vrhu, 1944 metrov visoki gori v Karavankah, mejnem grebenu med Slovenijo in Avstrijo.

 Gledam naokoli, zelo lepi so razgledi danes. Bohinjske gore, Julijske Alpe, Kamniško Savinjske Alpe, Karavanke, bližnji hribčki in daljni tritisočaki v Avstriji, vse je na ogled.

 Za mano slišim znan glas. Miha s prijateljem  Tadejem je prišel s turno smučkami.

 Malo poklepetamo, potem se  onadva spustita po pobočju. Malo piha in z Marjano se ne zadržujeva  dolgo pri kontejnerju. Po sledi vzpona sestopiva proti koči. 

Ni težav, dobro se hodi tudi z mojimi krpljami, ki se jim peta ne pogreza v sneg.

 Pri koči sta dva, ki se bosta povzpela tudi na vrh.

 Še  po cesti nadaljujeva s krpljami. Sneg je že omehčan in korak  se pogreza. 

 Zadnji  ovinek pred Križovcem jih snameva.

 Struška ponuja veliko možnosti za sestop ali pristop na vrh.

  Po GPS sva prehodili dobrih 11 km, hodili s postanki 5.50 ur in naredili okoli 720 m višincev. 

 Potepanje, ki privabi nasmeh na usta in ostane v spominu za vedno.

Stori vse, za kar misliš ali sanjaš, da je tvojih močeh.

V drznosti se skrivajo genialnost, moč in čarobnost.

/Goethe/

Opis poti