Na pobočju Vrš nad Blejsko Dobravo se je davnega
leta 1984 zrušil helikopter.
Takrat se je smrtno ponesrečil Aleš Kunaver in še trije sopotniki. Star komaj 49 let. Alpinist, konstruktor alpinistične opreme, član mnogih alpinističnih odprav in še marsikaj je počel v svojem življenju. Veliko izvemo v Wikipediji. Krajani so temu izjemnemu alpinistu in ostalim ponesrečenim postavili skromno spominsko obeležje. V gozdnatem pobočju, kjer se je zrušil helikopter in tja sva namenjeni z mojo kosmato bučko.
Parkiram na vrhu poljanskega klanca-Kočne.
Le nekaj korakov pred avtobusno postajo,
za najbolj zanimivo hišo na Poljanah se potka usmeri levo.
Ravno nasproti spomenika na drugi strani ceste.
Že na samem začetku je rumena pika, kam me vodi pa ne vem. Kasneje izvem, da do cerkve na Bl. Dobravi. Tudi tablice z oznakami bodo pritrdili.
Zelo pogosto sledijo puščice in pike. Povsod tam, kjer si v dmomih.
Mimo prostora, kjer smo včasih praznovali praznik delavcev, travnika na desni in
spustiva se čez sedlo.
Podirajo drevesa in čez potko je velika razvejana bukev.
Ira jo ubere nazaj, da jo komaj ujamem. Zadnje čase se hitro obrne, če je treba v kakšen breg ali čez kakšno oviro. Pa se povzpneva malo višje in se potem po strmini spustiva nazaj do potke...
Rumene markacije so zelo pogoste. Ob poti cvetijo kurice. Belo rožnati cvetovi sramežljivo kukajo iz zemlje in se sprašujejo," je že pomlad"...
Še trobentica se skriva pod deblom in ne ve kaj bi...
Sva že pri skali, pred njo vidim stezico le nobene oznake, ni puščice še pike ni.
Čas imava in malo hoje ne škodi, ko sva komaj dobro začele in nadaljujeva še naprej. Po strmem, včasih malo blatnem kolovozu, po oznakah ki jih ne zmanjka.
Opa, pa sva pri zgornjih hišah na Blejski Dobravi.
Naprej ne greva. Zagrizeva se nazaj v strmino in tudi na tej strani ne manjka rumenih pik.
Le pri odcepu za Spominsko obeležje ni oznak.
To je pa čudno! Spustiva se po stezici na spodnjo, bolj široko potko.
Le nekaj korakov v desno in na deblu opazim majhno tablico Aleš Kunaver.
Malo v levo je možic in skozi drevje se že vidi majhen balvan.
Pa sva tam, pri Spominskem obeležju; Aleš Kunaver, Gorazd Šturm, Erika Hiebeler
in Toni Hiebeler.
Vsi tragično preminuli tistega usodnega dne. Malo postojim, medlo se spominjam tistega dne ko je v tovarni na Bl. Dobravi završalo o tej tragični nesreči.
Obrneva se nazaj, stezica se spodaj bolj slabo vidi.
Kar po strmini se vzpenjam proti gornji potki. Pa sva zopet pri podrti bukvi.
Iro vzamem pod roko in lezeva skozi goste veje. Ko lahko hodi sama jo postavim na tla. Hitreje in varneje kot lazenje in spuščanje po strmem pobočju. Veliko pasjih prijateljev je na Poljanah. Skoraj pri vsaki hiši naju pozdravljajo.
Je pa še druga pot mi razlaga domačinka. Prijeten izlet, ki ga lahko zaključimo na Blejski Dobravi, ali začnemo v obratni smeri. Pridni ste markacisti Hasan, Janko, Franci, Klemen in še kakšen, hvala za vaš trud. Vem da to počnete prostovoljno in hvaležna sem, pa verjetno še kdo. Mogoče niste imeli dovolj časa in imate še v planu, da označite še odcep do Spominskega obeležja.
S spoštovanjem do Aleša Kunaverja, enega naših največjih alpinistov. Tudi odcep do obeležja ponesrečenih bodo označili, mi včeraj telefonsko pove Hasan.
Ko me oblije piš smrti,
ko se zavem, da zadostuje le trenutek,
da odidem,
takrat se počutim tako živega,
živalsko živega...
/Tomaž Humar/
Zanimiv izlet, bi bilo dobro vzeti pot pod noge in posnemat tvoj dober zgled!
OdgovoriIzbriši
IzbrišiSaj je zanimivo spoznavati bližnjo okolico, ker jo prej nismo..