Pravljična Blekova Hütte na grebenu Karavank...

 Gore še spijo, tudi proti Primorski ni dosti drugače.

Nič ne bo s sončnim vzhodom.

 

 Nekam temačno je vse skupaj ko  parkiram v Srednjem vrhu.

 Pri Hlebanju ni več table za Trupeja, tiste za brzince - dve uri.   Desno v breg po kolovozu

 in na zajetju si  zopet malo ogledam Martuljške gore. Lepe so.

 

 

 Počasi se v mislih sprehodim od Vrt.vrha, Slemena, Kukove špice pa do

Mojstrovke in Jalovca na drugi strani.  Med sivino se kaže modrina neba, mogoče bo pa še sonce. Nadaljujem po pomrznjeni poti. Tišina, le potok Jerman včasih malo glasneje zažubori ko se preliva čez  kamenje in hiti proti dolini.

 

 V jutranjem pogovoru se mu pridružijo še  ptički.  Potka je dobro uhojena le malo drseča.

 Nekomu z dolgimi koraki jo je verjetno zagodel nos, sledi so kar dolgo vidne.

Pri koči  se pokaže med drevjem Špik.

 

 Hodim po stezici, snega je vedno več.

 

 Ko se bližam cesti čez Železnico stopam v  čarobno pravljico. S  snegom odeti  grmički,  smreke in sonce, vse se blešči.

 

Stojim in občudujem to zimsko lepoto.

 

 Proti Trupeju je stezica.

 

 Na levo proti Blekovi ni videti ničesar.

 

  O so, sledi krpljev in majhnih čevljev.

 

 Še sreča da imam krplje. Nadenem si jih in  kar ne morem nadaljevati. Tako prijetno je tukaj in skozi smreke me spremljajo sončni žarki.  Skozi drevje se občasno kažejo Julijske Alpe.

 

 Ne vem kako bi šlo brez krpelj, sneg je puhast, pomrznjen, skorjast, vsega po malo. Pri odcepu, kjer se moja potka nadaljuje ostro desno so sledi krpelj pred menoj naravnost.

 

 Pa mi ni  potrebno gaziti.  Zvoženo je, verjetno od sani in lepo hodim po srednjem delu.

 

  Blekova planina je vsa porisana od tega vozila. 

 

Kristalčki na snegu se bleščijo med sledmi, ki jih puščajo prebivalci gozda.

 Počasi se vzpenjam proti mejnemu grebenu.

 

 Avstrijska  koča Blekova Hütte (1629) in pogledi  na Dobrač, Dravsko dolino,

Trupeja, Ojstro Peč.

 

Hodim po snegu in uživam. Razgledi na vse konce. Še del naših Julijcev se vidi.

 

Proti Trupeju so sledi vozila, če je naprej kakšna stezica se ne vidi.

 

 Proti  Vošči ni stezice  na snegu.

 

 Le porisano je od vozila, ki je delal umetnine tudi okoli koče.

 

  Vpišem se v knjigo in malo pomalicam. Hoja v snegu je težja in pobere energijo. Nikjer ni nikogar, tišina, sonce in sneg, zelo je lepo. Počasi zapuščam to lepo zimsko pravljico in se vračam  

 na moje sledi.

 

Opazujem polžke ki brzijo po pobočju pod krpljami. Navzdol gre hitreje in kaj hitro sem pri odcepu za Srednji vrh. Čarobnost  snega  je drugačna,  sonce se je nekam  izgubilo. Snamem si krplje in jo po zmehčani stezici ubiram proti dolini.

 

Ogledujem si zanimive podobe ob poti.

 

 Dovolj dolgo  je bilo potepanje, sonce in sneg naredita svoje.

 

 Kaj dosti več bi že težko šlo, baterije so skoraj prazne....

 

 

 Krasen izlet je za mano, vesela sem..

 Vse v življenju traja le kratek čas,

če stvari gredo dobro, uživajte,

ker ne bo večno,

če gredo  stvari slabo, ne skrbite,

saj to ne bo trajalo večno!

/ Avtor neznan/