Ob Savi Dolinki - Po oznakah rumenih školjk...

Lepo, sončno jutro..

Najino bo, z mojo kosmato bučko greva hodit  del Jakobove poti.

 

  Označeni z rumenimi školjkami in se začne pri Ljubljanskem gradu, konča pa  na romarskih  Višarjih v Italiji. Slovenska varianta Španskega Kamina.

 

 

Začneva pri trgovini v Mojstrani. Malo greva nazaj po cesti in pri "štangi" zavijeva levo med hiše.

 

Potem nadaljujeva proti Triglavskemu gaju, parku.

 

 

Tam zagledam prvo školjko na kovinskem stebru z oznako ulice.

 Vse žari, sonce je že dobro objelo celo vas. Še posebno lepo je po gozdnem grebenu. Na polovico je pobeljen z ivjem in osvetljen s soncem.  

 

 

Opa, komaj opazim  puščico na cesti tako je majhna.

 

 

 Pred mostom jo ubereva levo.

 

 

Hodiva ob levem bregu Save Dolinke. Široko prodišče, vode pa je bolj malo. Stezica je uhojena le malo poledenela, pa  saj imam dereze. Potka je luštna, nekaj časa v špalirju malih okrašenih smrek. Pa se ta  razširi v kolovoz in  zopet stezica. Vse se blešči od sonca.

 

 

 Vso pot naju vodijo puščice na drevesih, le malo je treba paziti.

 

 

  Sprehodiva se še po prodišču in zopet na stezico tik pod gozdom.

 

 

 Skozi drevje ugledam stari železniški most in kmalu sva na kolesarski cesti.

 

 

 Začnejo se bolj pogoste oznake Jakobove poti.

 

 

 Gledam  nad gozdno mejo in čakam da zagledam gore. Prikazala se je bela špica in
 se zopet skrila.

 

 

 Ko že slišim hrup iz glavne ceste, se pokažejo  oddaljene Martuljške gore.. 

 Še skozi železniški most in sva pri cesti.

 

 

 Dovolj bo za danes. Kratek počitek in obrneva se nazaj.  Sonce, rada imam sonce, ki se mi nastavlja vso pot in me razveseljuje. Skozi smreke, na  robu grebena povsod ga je polno.

 Pri domačiji ob poti se nama pridruži še nekdo na štirih tačkah. Najprej malo boječ se hitro
 sprijatelji z Iro.

 

 Skozi drevje opazujem Kepo.

 

 Proti Mojstrani se vračava čez travnike.

 

 

Velike sledi divjadi so na snegu.

 

 

Ubirava jo po poti mimo Koopa in pod Grančiščem  proti Planinskemu muzeju.

 

 

 Še mimo Trga olimpijcev greva in sva nazaj pri trgovini.

 

 

Krasen sončen dan. Potepanje po samotnih stezicah, prehodile sva dobrih 13 km po GPS. Kot nalašč za pasje tačke in mene, saj je bila gospa pšoba že v moji družbi.

 

 Samota nam ponuja enkratno priložnost, da v notranji tišini prepoznamo svoj pravi glas.

Glas, ki nas tolaži, zdravi in vzpodbuja k pomembnim življenjskim spremembam.

/Avtor neznan/