ponedeljek, 06. februar 2017

Sotočje Save Bohinjke in Save Dolinke...



Jutro v meglicah in sončku, ki jih preganja iz Jesenic. 
 
 
 Bliža  se dvanajsta ura in vse bolj megleno postaja zunaj. Le kam naj greva? V Begunjah rosi, proti Radovljici izgleda malo lepše. Pa še na obisk skočim. Vreme postaja že kar sprejemljivo in greva z Iro malo raziskovat. Zapeljem se do Šobca pa je vse ograjeno.
 
 
 Nekaj delajo že od jeseni, mi pove sprehajalka. Skozi kamp je lepa pot do sotočja Save Bohinjke in Save Dolinke. "Če vodi skozi kamp, mora tudi ob kampu", razmišljam. Pa jo ubereva po poti mimo kampa. Vode pod mostički skorajda ni,  ko gledam skozi ograjo.
 
 
Posamezni sprehajalci uživajo ob zunanjem bazenčku in opazujejo race.
 
 
 Pri odcepu desno je tabla za Povirje Save.
 

 
Na pravi poti sva. Dohitiva gospo, ki sprehaja sosedovo psičko.
 

 
 Nekaj čas gremo skupaj. Ona se pri velikem travniku  usmeri proti Lescam, z mojo kosmato bučko pa greva po poti navzdol. 
 

 
 Redek borov gozd in poležane trave in stezice, ki vodijo proti vodi.
 
 
Tudi precej zastale vode in blata prečiva. 
 


 
 Oznak za Savo je kar dosti in mora biti že blizu. V bližini Lancovega sva,  pri mostičku.
 
 
 Sava, široka deroča voda je pred nama.
 
 
Gledam naokoli predaleč sva prišli. Po stezici, ki vodi  ob deroči vodi se vračava v smeri kampa.
 

 
 To, že vidim dva kraka vode in del nabrežja. Tja se pride skozi kamp.
 
 
 Še malo bližje greva in pred mano je sotočje.
 
 


Sava Bohinjka, ki priteče iz Bohinjskega jezera, je ena najlepših in najčistejših
 rek v Sloveniji.

 
Spušča se preko jezu z leve strani in čaka sosedo z doline, da se združita. 
 
 
 Sava Dolinka priteče v radovljiško območje iz  Zelencev pri Podkorenu.
 
 
 Mogočni deroči reki, ki sta združeni v  dolini pod Radovljico v eno, z imenom Sava. 
Ta brzi dalje in je najdaljša  Slovenska reka. 
 

 
 Gledam  brzice, ki  skakljajo čez kamne in hitijo neznanim dogodivščinam nasproti.
 
 
 Malo naprej je zopet jez. Mogočna sila  Save me čisto  prevzame in prisluhnem reki, lepa je.  Vračava se po stezicah prepustim se vodenju Ire, ki naju privede  na prejšnjo potko.
 




 
 Še nekaj sprehajalcev srečava. Greva mimo treh čebelnjakov  kar držijo se skupaj.
 


 
  Ko bodo cvetele rožice in ozeleneli travniki ponoviva ta izlet. Mogoče iz Lancovega,  Koritnega, Bodešč, Ribnega ali celo  Bleda.  Lahko pa jo ubereva tudi po današnji potki.  Veliko je še zanimivih točk, ki si jih danes nisva ogledali, ker vreme ni preveč obetavno. 
Tudi skozi kamp Šobec bo takrat možen pristop.
 

 
Zanimivo je opazovati sotočje  voda, ki združujejo svojo moč.
 In naravo,  ki  vse uredi tako kot je prav.

"Življenje je eno veliko platno, na katerega je smiselno nanesti čim več barv.
Le tako bo pisano in iskrivo."
(Danny Kaye)

Ni komentarjev:

Objavite komentar