Vrhovi nad Srednjim Vrhom - krožna pot

Najlepši  karavanški kotički-

 

 Kresišče, Maloško poldne - Ostra peč, Trupejevo poldne, Blekova planina...

 

Polna luna je moja spremljevalka. Spremlja me že od doma, se skrije za Mežaklo

in zopet prikaže.

 

V Srednjem vrhu (744) nad Gozd Martuljkom pa se odloči, da se bo potepala z mano.

 Vseeno uporabim "čelko,"  če se slučajno premisli in kam skrije. Proti lovski koči  Hladnik za

Lepim vrhom (1278), gre moj korak.  Gozdna cesta se skoraj ves čas vzpenja. Ne vem, če se ni bolje vračati po tej poti, čeprav so noge že utrujene. Tudi po času je vračanje precej hitrejše. Lunca  mi zvesto sledi, ko se pokažejo prvi obrisi Martuljških gora ožarjenih s soncem,
pa se umakne v gozd.

 Deset minut pred kočo je zapora  na cesti. 

 

Vrata so samo priprta, živina na paši piše na njih. Tiho grem mimo koče in zagrizem v strmino desno, po kolovozni poti.

 

 Kmalu prečkam potok Hladnik na levi je stezica, ki se vije v breg.

 

Lepo se vijuga  med drevesi, mimo zanimivega korita in pokaže se čarobna dolina.

 Grajščica, obdana s smrekami in zelenimi macesni, ki se bodo kmalu pozlatili. Rožic je bolj malo, le kakšna osamljena cvetka išče družbo. Sonce se počasi pomika čez Murnovec.

 

 Kresišče  je še v senci, križ se komaj vidi.

 

 

 "Naj grem po poti ali jo uberem po bližnjicah?" se sprašujem. Pred mnogimi leti smo se pohodniki vračali po travi in skozi ruševje,  je bila prav luštna stezica. Poizkusim po travnatem pobočju. Stezica je in jo zopet ni. Ko sem že na sedlu mi pot zapre pečina, stezico pa je preraslo gosto ruševje. Bojevniki, ne z njimi se pa ne grem .. S pogledom pobožam Julijce in tiho občudujem lepote te doline. Jutranji razgledi so čudoviti, sonce se spušča čez vrhove in  sence se počasi umikajo.

 

 Spustim se na stezico malo nižje in se jezim sama nase. Pa me zopet premami potka, ki vodi navzgor. Potem pa jo kar čez strme trave uberem do vrha.

 

 

 Nisem nič hitrejša, moje bližnjice so vedno daljše od opisanih poti.  Na vrhu Kresišča - Črnega vrha (1839) so že trije Korošci, eden izmed njih bo poletel z padalom. Sončni žarki se poigravajo, ujamem  čudovite, hitro minljive trenutke. 

 

Vse žari.  Spustim se proti sedlu, trije mladeniči  prisopihajo po poti iz sosednje Koroške.

 

 

  Danes so sami Avstrijci na tem grebenu.  Dobro so zadihani in  pred njimi začnem gristi kolena v hudo  strmino proti Maloškemu  poldnu (1823). 

 

Malo se posladkam z gozdnimi sadeži v trhlem štoru. Mladina me prehiti, pa ne za dolgo.

Na vrhu strme poti zopet počivajo. 

 

 

Še kratek grebenček in spustim se proti Ostri peči (1807). Jeklenice med  skalnimi roglji ni več, samo ostanki železja so v skalah.  Že dolgo me ni bilo na tem vrhu.  Ostra peč je na avstrijski strani. Lepi so razgledi po Koroški: Beljaku, Baškem jezeru, Ziljski dolini in povsod vidnem Dobraču.

 

 Tudi moja potka po mejnem grebenu Karavank, ki se zopet strmo vzpenja, me bode v oči....

 Ko se odpravljam  nazaj,  pridejo Korošci za menoj.

 

 Na grebenu pogledam proti križu. Namestili so se tam, verjetno je bil to njihov cilj.

 

 

  Stezica proti sedlu med Trupejem in Lepim vrhov se  vzpenja in spušča, sonce pa neusmiljeno pripeka. Nobene sapice z vrha, ki bi hladila razgreto glavo. Končno sedlo Sedlič (1850).

 

 

 Lahko se spustim v dolino, pa imam v mislih še Trupejevo poldne (1931). Moram videti nov križ.  Ustavljam se med ruševjem in fotografiram Julijske Alpe. Dolga je ta veriga  mogočnih sten  gora, od Rjavine do Montaža...... Razgledi so čudoviti, čeprav so gore že rahlo zamegljene, drugačne od tistih jutranjih komaj prebujenih  od nočnega spanja. 

 

 

 Ko pridiham iz ruševja  na zadnji grebenček se na skali že vidi križ..

 

 

Veliko ljudi je na vrhu, še malo in sem tam.

 

 

 Lep  križ, modern, drugačen od prejšnjega. Družba iz vseh vetrov zbrana počiva okoli njega. Nič ne kaže, da bi se kdo umaknil, da naredim fotko.  Zato jih vprašam, če lahko objavim fotografijo s križem in družbo.

 

 Malo se hecajo, da bo to drago in stvar je urejena. Nadaljujem po grebenu proti mojemu zadnjemu cilju - Blekovi planini (1640).

Potka je prijetna, večinoma se strmo spušča, včasih celo malo popihlja skozi drevje. Slišim zvončkljanje zvoncev še predem pridem do planine.

 

  Pri koči je živahno, še avto je parkiran. Prijazen domačin mi odpre vrata in mi celo žigosa planinski dnevnik. Zanima ga, če hodim sama, me premeri  od nog do glave in pohvala vedno dobro dene... . Spustim se po pobočju in kmalu sem na cesti. Tudi tu je zapora, vrata  niso zaklenjena.

 

 

Pri odcepu za Srednji Vrh, na predelu imenovan Železnica, me dva kolesarja sprašujeta za železarski dom, tako sta razumela to pot. Obrneta se nazaj proti Podkorenu.

 

 Malo pred Srednjim Vrhom dohitim del družbe iz Trupeja.  Dolgo pot sem prehodila, beležila sem  čase, ki bodo mogoče komu v pomoč. Kmalu bodo zlatili macesni in v tem koncu so še posebej lepi.  Pot se lahko začne in konča po željah posameznika. 

 Vedno me navduši Dom na Glavi, za rekreacijo in oddih otrok. Imajo čudovit razgled.

 

  Po podatkih  GPS sem prehodila  21.8 km. Polovico poti gori, doli  po grebenu. Hodila  sem 8,10 ure s kratkimi postanki in porabila 986 Kcal. Veliko višincev se je nabralo po tej poti, skoraj za Očaka.  Višine vrhov so v vsaki knjigi malo drugačni. 

 

 Srednji Vrh  - koča Hladnik                                             1 uro 10 minut

 do prečkanja potoka Hladnik in začetek stezice levo                 35  "

 do planine Grajščica                                                                   25  "

 do vrha Kresišča                                                                         50  "

 do odcepa Maloško poldne                                               1 uro    5  "

 do Ostre peči in nazaj                                                                  35  "

 do sedla Sedlič                                                                  1 uro    5  "

 do Trupeja - vrh                                                                           30 "

 do Blekove planine                                                                      45  "

 do odcepa za Srednji Vrh                                                             25  "

 do avta v Srednjem Vrhu                                                             45  "      

 skupaj   8, 10 ure

 

 Čudovite so naše gore, kamorkoli me nese korak mi  ni pomembna višina,

 povsod mi je neizmerno lepo.

Naj bo tudi vam!