Murnovec nad Grajščico..

   Murnovec- lep travnat vrh nasproti Kresišča.

 

  "Nekam greva z mojo Iro," razmišljam naglas. Na Murnovec, v tem letnem času še nisem bila na tem vrhu. Vedno gremo gor s krpljami,  ko je sneg.. Skoraj do lovske koče Hladnik se pripeljeva.  Malo pred zaporo čez cesto parkiram avto. Krave se sprehajajo po poti, so se verjetno komu izmuznile mimo, ko je zapiral. Ali pa je tako odredil gospodar.  Vzpenjava se mimo koče.

 

 

Tišina, še ptički se ne oglašajo. V daljavi me pozdravljajo s soncem obsijane Martuljške gore, tudi meni ljubi Jalovec..

 

 

Hitro sva pri potoku Hladnik. Strmina v breg  narašča, malo pogledam naokoli po gobicah, pa ni videti ničesar. Odpre se pogled proti Kresišču, vse je spokojno, mirno.

 

 Čez lovsko prežo se počasi spuščajo sončni žarki.

 

 

 Lepa je planina Grajščica, kar nekaj časa stojim in opazujem.

 Tam daleč se kaže Triglav.

 V zatrepu doline je že  slana. Štiri stopinje plusa kaže moja nova pridobitev. Ira se vsa vesela valja po zmrzali. Uživa, pa ne samo ona. Malo pazim kje naj začneva z vzponom. Pokaže se uhojena steza malo naprej od preže. 

 

 

 Po njej stopiva. Nato malo sem in malo tja, za mojo kosmato bučko, ki  kar po svoje vzame pot pod tačke.  Ima druge sledi. Kmalu sva na dokaj široki potki, ki se vijuga malo bolj desno.  Levo se priključi stezica od lovske preže. Lepa je ta pot po grebenu, res je malo bolj strma  ampak razgledi so prekrasni. Po Koroški, Julijcih, grebenu Karavank, zelenih vrhovih, dolinah, čudovito.

 

 

Vse je drugače kakor pozimi, zanimivo, bolj barvito. Bela potka na Maloško poldne se vijuga po grebenu. Na Trupeju je nov križ.

 

 

 

 Macesni ob poti že rumenijo.

 

 Hitro se letos vse spreminja, tudi  bukev je že v jesenskih barvah.

 

 Čas, le kam beži?

 Suhe trave se bleščijo v soncu. Pripogibajo se v lahnem vetru in tiho šepetajo, " postoj". Korak mi zastane. Vav, lepote pred menoj. Gore, kako so lepe!  Mogočne stene vrhov se vrstijo v nepretrgani verigi.  Od pokljuških gora, Triglava, Škrlatice, Jalovca, preveč jih je za naštevanje. Vse tja do Montaža, ki se skriva za Lepim vrhom.

 

 

 Tudi naprej se vidijo, že malo  zamegljene.  Nekaj sem premaknila na aparatu in sedaj ne morem posneti panorame.  Saj piše kaj je narobe, pa se z angleščino ne razumeva najbolje.  Naredim več posameznih fotk in spomin bo isti. Težko se odpravim naprej. Še par korakov in sva na najvišjem delu tega vrha (1866).

 

 Razgled mi zakrivajo smreke in vrnem se nazaj. Narediva si počitek s krasnim razgledom na stene,  osvetljene s soncem, pred njim pa poraščeni vrhovi.  

 

V mislih se poslovim od vršnega grebena, ko  sestopava po drugi strani.

 

 Lahka pot, ki nas kmalu pripelje do odcepa za Maloško poldne.

 

 

 Po tej strani je zelo kratek pristop do vrha Murnovca. Nadaljujeva po spodnji, v začetku bolj grapasti poti. Pred nama se odpre dolina.

Pokaže se še ena, bolj široka potka za Murnovec.

 

  Križ na Kresišču je vedno bolj viden.

 

 Planina je hitro za nama.

 

 

 Na desni je stezica, jaz pa zvedave sorte in že hodim po njej. Lovska, nič lepa potka, ki se večji del ne vidi.  Imam srečo,  pripelje me  na jutranjo pot.  Pri koči je vse mirno, nikogar ni.

 Krave so še vedno glavne na cesti.

 

 

 Verjetno  težko čakajo gospodarja, ujete na cesti med zaprto ograjo in el. pastirjem.. Zanimive  sence  se rišejo po cesti  pred Srednjim vrhom.

 

  Še skozi tunelček osvetljen od sonca in že sva v dolini.

 

 Lepo sva se imele z mojo Iro!