Krnica pod Srcem - Martuljške gore

   Bivak pod Špikom..

Lepa nedelja, priložnost, da se z Iro malo sprehodiva po divjih, osamljenih potkah proti Martuljškim

 goram. Še drugi visokogorski raj, krnica pod Srcem naju čaka.

Jutro se komaj prebuja, na jasi se odvija vilinski ples.

 

 

 Postojim, si zamislim lahkotna oblačilca gozdnih vil. Kolovozna pot pred nama se strmo vzpenja, kmalu sva na razgledni točki.

 Meglice hitijo,  v gozdu se vijejo navkreber.  Pot je lepo markirana razen na dveh razpotjih. Pri prvem odcepu za Ingotovo brunarico gre najina pot  desno.  In pri stičišču treh poti:

leva -  Ingotova brunarica, desna - Kurji vrh in srednja najina pot. 

 

Težko čakam balvan z markacijo, pot je skoraj ravna včasih se celo spušča. Pa ga zagledam,  manjši balvan z lepo frizuro, tudi naslednji z napisom pod Špik je kmalu pred nama.

 

 Nadaljujeva mimo različnih klopc, prečiva suho grapo, si ogledava studenček in pred nama se

včasih pokaže Špik.

 

 Na drugi strani pa Vošca in po grebenu naprej proti Trupeju. 

 

 Potka poteka večinoma skozi gozd, razgledi so le občasni. 

 Zanimivo je opazovati že pisano obarvane liste, ki počasi  odpadajo.  Tudi macesni rumenijo. V višavah se  narava pripravlja za zimo.

 

 Pa sva tam.

 

Veličastna krnica pod Srcem. Kako majhno se počutim ko stojim v tej lepi krnici pod mogočnimi vrhovi, ki kipijo proti nebu: Na Pečeh,  našpičena Ponca, piramidasti Špik, s povsod razpoznavno razpoko Frdamane police, Rušica,  Rigljica.

 

 Tiho zrem v skalnate strmine, ki so dostopne le najbolj pogumnim.  Stojim, kar ne morem naprej, sem kakor majhen kamenček, ki se zliva v eno s  prelepo krnico. Iščem srce v spodnjem delu severne stene Špika, po katerem je dobila krnica to lepo ime. Najdem ga, celo več jih vidim. Mislim, da vem kateri je pravi. Počasi se odpraviva proti bivaku. Velik možic nama kaže pot. Postojim pred spominskim obeležjem mladega alpinista in nadaljujeva proti najinemu cilju.

Se že vidi streha in nato cela kočica.

Lesena hiška iz mojega spomina je pred nama.

Dva se odpravljata na plezanje. Vrvi, čeladi vse imata s seboj.

Pogledam v vpisno knjigo štirje isti priimki, vsi iz iste vasi. Občudujem jih, štirje  pogumni, ki so verjetno preplezali že vse te mogočne vrhove, o katerih nas večina lahko samo sanja. Za vsakega položim bonbon na prag zimske sobe.

 

 

  Pomalicava, še malo posediva in se odpraviva nazaj pod stene vrhov. Kako lepo je tukaj.

 

 

 Obe krnici, tista za Akom in ta pod Srcem sta čudoviti. Le, da je pot do bivaka pod Srcem lahka, vsakemu dostopna, tista do bivaka za Akom pa je malo težja, ni za tiste, ki ne prenesejo višine. Vračava se nazaj.

 

 

 Ne bova samo medve občudovale te lepe gore, kar osem  jih srečava.  Zgodnji sva, spustiva se po spodnji poti, greva pogledat še Jasenje.

 Jaso je obsijalo sonce, pri brunarici so že gostje. Odideva nazaj, še zadnji  strmi del kolovoza, pri kopi se vidijo avtomobili.

Veliko jih je, ne ozirajo se na prepoved.  Jasa, jutranje prizorišče vilinskega plesa je

ožarjena s soncem.

Tudi to je lepo.

 

 

 Polna lepih vtisov in prijetnih občutkov sklenem najino pot.

 Martuljška divjina še prideva!