Kepa čez Jepco

   Gora  na meji med Gorenjsko in Koroško...

 

 Hitro si mimo, če ne paziš. Malo naprej od naselja Belca proti Martuljku se na desno odcepi pot za Kepo.  Ozka,  drzno speljana gozdna cesta se vije visoko nad sotesko potoka Belce.  Lani je bil podor malo pred tunelčkom. Sedaj je cesta ponovno odprta , lepša in bolj široka. Ko se vračamo naredim fotke.  Pa ni samo to, tudi velik bik se tam pase v družbi lepih kravic. Stoji na cesti,  nas gleda skozi okno z nakodranim čelom in velikimi očmi, malo pomežikne in se ne premakne. Čez nekaj časa  nas  njegovo blagorodje neha opazovati in se prestopi bolj proti robu ceste...Verjetno  opazi, da nam strah ni zlezel v kosti in se  raje umakne.  Pri nakladišču je še več kravje družbe. Peljemo se naprej, pot postaja vedno bolj razrita in ovinkov ni konca. Parkirišče je zjutraj še prazno, čez sedlo je na novo narejen prehod, ki pa ima zapornico. Lepo so uredili to pot.

 

  Nadaljujemo proti bivaku, Jepca. 

 

 Je avstrijski, na slovenski zemlji, notri pa  bivakirata Čeha, ki se ravno odpravljata. Svet je res majhen. Ko smo iz ruševja se odprejo pogledi proti pogorju Kepe, na vrhu se kmalu zazna križ.

 

 

Dovški križ, Škrlatica, Ponca, Špik, Frdamane se dvigajo in meglenih tančic in se zopet skrijejo, skrivnostno lepo.

 

 

 Triglav z Rjavino se le redko pokaže. Pot je v tem letnem času prijetna, slikovita, divje romantična.

 

 Ozek, malo neroden varovan grebenček na začetku je najtežji del skalnate poti.

 Nekaj večjih skal nam zapira pot, čez katere pa brez  težav nadaljujemo. 

 

 

 Pobočja so zelo strma, pot je speljana čez krušljiv svet, zato moramo paziti na  kamenje, ki se hitro skotali navzdol. Je  pa lepo sledljiva..

 

  Križ na gori se blešči v soncu.

V objektiv lovim sonček.

 

  Višje smo lepše postaja, le Julijci se še vedno grejo skrivalnice.

 Pristopimo po zahodnem, proti vrhu travnatem  pobočju.

Na  vrhu smo(2145).

 

 

Obiska je malo. Pogledam po grebenu do zadnjega križa.

 Na brzino pomalicam in nadaljujem proti zadnjemu križu.

Po grebenu so lepi razgledi po Koroški, na Baško jezero, Rož, dolino Zilje.

 Za trenutek se pokaže potka proti Gubnu, pa jo megle zopet zakrijejo.

  Hitro grem nazaj, naši se že odpravljajo v dolino.

 Na začetku  grebena  se opazujejo v gloriji.

 

 Ko prispem  tja, vse čarobno izgine.  Spuščamo se proti dolini.

 

 V spodnjem delu jih kar nekaj srečamo, ki se vzpenjajo proti vrhu. Kmalu smo pri bivaku,

lepo je pospravljen.

 

 Na sedlu je veliko kolesarjev,  naš avto pa ni več sam. Še skozi tunelček in že smo pri popravljenem delu ceste.

 

 

Bik, obkrožen s kravami lepo zleknjen počiva le malo stran od podora.  Se ni za hecat, še dobro,

 da je vmes ležeča pregrada.

 

 Ustavimo se ravno tam, ker nekdo potrebuje pomoč. Mu ne vžge avto, zaradi prižganih luči. Naš šofer je strokovnjak za vse in stvar je hitro urejena. Še zadnji pogled na špičasti vrh mogočne Kepe, ko se peljemo mimo Belce in naše potepanje je  končano.

 Lepo je bilo!