Martuljški slapovi in bivak3 Za Akom

Martuljška divjina...

Obnovljeni mostički, mreže proti padanju kamenja, lepi prehodi pod skalovjem,

vse to na sprehodu proti Martuljškim slapovom.

Pa pojdimo od začetka, iz jeseniške smeri proti Gozd Martuljku. Malo naprej od mostu čez Savo Dolinko parkirava avto. Za zaprtim penzionom levo, nadaljujeva peš.

Kmalu sva pri prostoru, kjer so kuhali kopo.

Tam so tudi oznake nadaljevanja poti.

Lepša je spodnja pot, gornji kolovoz je zelo strm. S sestro sva se vračale po njem. Mimogrede sva pri potoku Martuljku in bregovom, ki jih je zarezal potok v soteski.

Izza drevja se pokaže Špik, pa ne za dolgo.

Potka je luštna in hitro sva pri Spodnjem slapu. Vsa pot je dobro označena.

Spustiva se čez gozdno ravan, levo čez mostiček in sva na Rajskih livadah.

Jasenje,

Ingotova brunarica sameva, prezgodaj je še za obiskovalce.

Ni preveč lepo vreme, nad gozdom se podijo temni oblaki. Ko iščeva Finžgarjevo kapelico po stezici malo desno, greva mimo spominske plošče Pavle Jesih, vzidane leta 2000. Pavla Jesih alpinistka, ki je sama in z Jožom Čopom plezala v strmih Severnih stenah Triglava. Uresničili so ji zadnjo željo in raztrosili njen pepel po njej najljubši gori, Špiku.

Raztros pepela Pavle Jesih je bil lani -2014, 38 let po njeni smrti.

Sva pri Finžgarjevi kapelici in poleg nje je manjša z imeni ponesrečenih v gorah. Veliko življenj so že vzele naše gore.

Nadaljujeva desno čez potok po zasilni brvi po oznakah Za Akom, ki istočasno vodijo tudi do Zgornjega slapa.

Pot je ves čas zanimiva, slikovita in kmalu sva pri zadnjem mostičku.

Tu se verjetno za veliko ljudi sprehod konča in si od spodaj ogledajo oba slapova Gornjega, ki je zelo kratek in Zgornjega dolgega slapu, ki se po izdolbenem skalovju spušča v tolmunček in se pršeče izteka čez skale proti dolini. Vzpon do Zgornjega slapa je varovan z jeklenico.

Prehod skozi skale je ozek in noga išče oporo, da se lahko potegneš navzgor.

Vse skupaj pa je zelo kratko. Slap je tanjši, višji, bolj visokogorski.

Spustiva se nazaj in nadaljujeva po oznakah - Za Akom.

. Nadaljnja pot se zagrize v skale in ni preveč lahka. Izpostavljena mesta so dobro varovana.

Ni pa to pot za vsakogar. Za našo Marjano, ki pleza po hudih feratah ni nič posebnega. Meni je luštna, ravno pravšnja za poplezavanje ob jeklenicah in globokih pogledih po strmih travah.

Za mnoge pa verjetno ta pot ni primerna in bi imeli cmok v grlu, ko bi se vzpenjali po teh strminah. Sva na prodišču.

Pot je markirana vse do krnice Za Akom, čez prodišče do Gornjega slapa. Naju pa zanima potka do bivaka3. Široka peč pred nama se občasno skriva za oblaki, ki ne pustijo soncu, da bi uživale v razgledih na severna ostenja Martuljških gora. Iščeva pot, s prodišča ne vidiva nobenih sledi. Vrneva se nazaj do zadnje markacije. Pa je desno dobro vidna stezica, ki naju kmalu pripelje do bivaka.

Želeli sva si do tega bivaka. Mene je že dolgo mučil, ampak sem malo pobrkala izgled. Mi je ostal v spominu tisti leseni, pod Špikom. Pa sva tam, bivak3 Za Akom je pred nama (1340). Leta 1946 so ga postavili jeseniški alpinisti in planinci. Pogledava v notranjost, veliko ležišč je tukaj, vpiševa se v knjigo in si narediva počitek.

Ko sediva zunaj na dveh stolčkih opaziva stezico, ki se spušča. Če bi nadaljevale po prodišču navzgor bi ravno tako prišle do bivaka. Lepo je tukaj v tej samoti. Poleti bi se lahko spodaj nastavljal soncu, opazoval vrhove gora, hladil z mrzlo vodo in užival v samoti. Tistim pravim je bivak za izhodišče na te visoke, težko dostopne vrhove. Mogoče pa še kdaj pridem do tega sivčka in si na prodišču ogledam te Martuljške gore... Ko se okrepčava naju pred bivakom izziva stezica. Le kam vodi? Nadaljujeva po njej, pa se kmalu izgubi pred poraščenim skalovjem.

Obrneva se in greva nazaj po prehojeni poti.

Jeklenice in strmina, ki pa ob vračanju vedno hitreje mine. Bližava se odcepu za slapove, veliko ljudi se vzpenja. Najina pot gre po kolovozu. Ni preveč lepa, zelo je strma, kamnita. Spodaj se že vidijo ostanki kope.