V žamet odeta Golica...

 Golica malo drugače, a vedno lepa ...

 

Pomembne  stvari so se dogajale pred kratkim na gori.  Od izgradnje Kadilnikove koče na vrhu Golice je že 110 let, med drugo svetovno vojno je pogorela. In minilo je 60 let odkar svet razveseljuje Avsenikova polka, Na Golici.  Ne samo spomladi, ko se valijo trume obiskovalcev po pobočjih Male Golice in občudujejo bele princeske. Tudi v tem, skoraj jesenskem času se oko naužije lepot, če se odpraviš na to pot.

Triglav je še rahlo pobeljen od včerajšnjega snega, vidim od Fenca ko tam parkiram.

Prva strmina  in že se skozi gozd  bleščijo sončni žarki.  Po zimski greva,  malo za spremembo.

 

Potka je lepa: kolovoz, stezica,  grapa in zopet stezica.  Skozi veje se dobrika sonce in  mi nagajivo pošilja sončne žarke. Včasih se mi posreči, da ga ujamem v objektiv, pa ne vedno. Je pa mrzlo, še v rokavicah me zebe.  Ira hodi pred menoj. Upam, da bo v tem hladu lažje hodila, v poletni vročini ni bila pri volji. Stezica se strmo vzpenja. Gledam, če je kakšen jurček ob poti, nič veselja. Še kratek spust in sva pri pečinah. Pospravim palice, da pomagam Iri po klinih, pa je ni nikjer. Na vrhu skale se pokaže kosmata bučka, ko jo pokličem. Sama je prilezla gor, prej kot jaz.

 

Potem me pa lepo počaka in nadaljujeva naprej. Nisem velikokrat šla po tej poti, je pa zanimiva. Na vrhu sva, pred nama je koča, postavljena na najlepšem mestu.

 

 V žamet odeta pobočja Golice,  pogled proti Julijskim Alpam, lepote, ki me vedno znova prevzamejo.

 

 Katarina v koči je že pripravljena za obiskovalce.  Tako zgodaj le malo koga zanese sem gor.

 Na pobočju so na drsečih koncih položena debla kot nekakšne stopnice.

 

Tudi smerokazi so novi. Večkrat se ustavim, pogledujem proti Struški, Stolu.

Temne silhuete so kot lepe kulise. Malo stran se pasejo ovčke, v družbi velikega črnega pajka.

 

 

 Tudi proti Koroški je  pogled  odprt.

 

 

 Na grebenu sva, vrh se že zaznava malo višje. Po potki se spušča možak v dolgem plašču, pogleduje proti travi. " A iščeš rožce Kosobrin" se malo pohecam.

 

 

Pastir je, Ludvik iz Dolenjske.  Prvo leto  pase na pobočjih Golice, nikjer ni dobil službe pa je prišel na Gorenjsko. Še malo pa bo šla drobnica v dolino, on pa nazaj domov. Pregleduje el. pastirja, če je kje pretrgana žica. Veliko ovac ima na paši, čez 400 jih našteje in večkrat pregleda ograjo. 

 

 Na vrhu Golice sva (1835 - 1836), le katera je prava višina.

 

 V daljavi opazujem oblačke, vedno so mi zanimivi. Cela konjenica drvi po nebu.

 Le zamisliti se je treba in poiskati prave figure. 

 

 

 Nadaljujeva še malo po grebenu. Nato se spustiva proti spomeniku  financarja Alojzija Brinška, 

ki je tragično preminil na tej gori. 

 

 

 Hitro sva tam. Tu so razgledi še lepši, dolga je veriga vrhov.  Od pokljuških gora, preko Triglava, Škrlatice, Špika, zasneženega Mangarta, vse tja do Višarij.

 

 Uživam, nič me ne moti. Ira sedi in nekaj opazuje. Pred nama proti zahodu pa zeleni vrhovi, ki jih  zaključuje skalnata Kepa. Malo posediva, imam občutek, da je za menoj senca. Ko se obrnem, le kamniti spomenik sameva malo stran. Privršalo je po nebu, jata kavk naju obletava. Ne spustijo se na zemljo. Odletijo mimo vrha Golice, čudno, pa jim mečem kruh...

  Vzpenjava se nazaj proti vrhu, še malo postojim, nato se spustiva  do sedla pod Krvavko.

 

 Potem pa med travami po zaraščeni in kamniti poti proti koči.  Velik živžav je tam spodaj,

veliko otrok se je nabralo, imajo izlet.

 

 

 Kmalu bodo koče zaprle svoja vrata in pohodnikov bo vedno manj.  Spuščava se po obnovljeni poti. Tam, kjer je bil teren drseč in težko prehoden so sedaj nekakšne stopnice.

 Ko ravno občudujem, kako so zaprli stari prehod z vejami, se vzpenjata dve someščanki. Tudi njima je všeč kar je PD Jesenice popravilo na tej poti, da je korak bolj varen. Spustiva se skozi gozd po mehkem terenu. Od gobic samo nekaj majhnih lisičk. Fenc ni več daleč, sonce je v polnem zamahu in šele proti koncu poti mi  postane vroče.

 

 

 

 Ni kaj, čas naredi svoje, poletje je mimo!