petek, 02. oktober 2015

Ablanca v objemu megle in vetra...



 Ablanca, zahtevno brezpotje..
 

 Na Mrzlem studencu stojim in opazujem nebo. Veter se skoraj ne čuti. V smeri Lipance je vse
temno, le proti Rudnemu polju se svetlika.  "Na pokljuškega debeluha grem", se odločim.  Pot skozi gozd je prijetna, občasno mi sveti  lunca in kmalu pospravim čelko.
Spodaj se že vidi planina Konjščica, le proti Toscu je vedno bolj temno.
 
 
 Na Jezercah  se pa razjezi veter, gospodar neba in zemlje in začne pihati. Nad Viševnikom  se valijo sive megle,  prišle  so mu delat družbo. Le vrh Ablance je obsijan s soncem



 
 "Mogoče pa zmaga soncek", se tolažim.  Pogledujem nazaj, vreme se nekam  hitro spreminja.









 Kmalu sem na  Studorskem prevalu. Vse naokoli  zakriva  megla, razen Ablance se nič se ne vidi.
 






 
"Bo pa danes Ablanca moja  gora", sklenem.  Vem, da je še v lepem vremenu zahtevna, zaradi gruščastega spodnjega dela. Oklevam, pa roke že pospravijo palice, saj jih v skalah ne potrebujem. Previdno se vzpenjam, iščem sigurne prehode in se tolažim, da bo kmalu bolje.
 




Uživam, obenem pa se jezim nase," le kaj lezeš sem gor v tem vetru"...Le ta pa neusmiljeno piha, roke so vse premrle ko iščem oprimke. . Pa še megla, prav izziva me. Pokaže se potka proti Vodnikovi koči in   Toscu, pa se  zopet skrije. Zanimivo, skrivnostno je vse skupaj.
Odkrije planino pod menoj in nad Viševnikom se kaže modrina neba. Ne upam fotografirati, da me sunki vetra ne presenetijo. Ozek pas ruševja, oddahnem si. Še kratek grebenček in sem v skalah. Tam je lažje.
 





Razgledujem se naokoli, občasno se odkrije kakšen del pokljuške planote,  proti Toscu in V.D. vrhu je vse črno. Pred menoj je vrh Ablance (2004) in možic na njem.
 




 
 Zelo je mrzlo, veter zavija okoli ušes in mi poizkuša sneti kapo, pa mu k sreči ne uspe. Naredim nekaj fotk in se spuščam nazaj. Pa ne gre tako hitro. Sestopam počasi, včasih malo pogledam kam naj stopim in zopet zadenjsko proti prelazu. 
 





  Niso vsi oprimki stabilni, manjša skala se skoraj skotali name. Spodaj se že čisto blizu vidi preval, še malo pa bom tam.


 Oddahnem si, prsti so čisto trdi od mrzlih skal, še fotografirati ne morem. Pod prelazom je pohodnik iz Ljubljane. Fotografira trop gamsov. Vrnil se je iz Tosca, tudi tam se nikamor ne vidi. Ima smolo, že tri dni hodi po pokljuških vrhovih pa so vsak dan zaviti v meglo.  Še pod Triglavsko škrbino se je obrnil, zaradi vetra in megle. 
 
 
 Oblečem se, da se malo ogrejem, Tosc moj debeluh danes odpade. Mogoče bo pa Viševnik bolj sprejemljiv.  Odpravim  se po zgornji poti proti Srenjskemu prevalu, pa mi megle hitro pokažejo, da nimam tam kaj iskati.
 
 
 Povzpela sem se na Ablanco in to je dovolj.  Spuščam se proti Jezercam, pogledujem nazaj na mojo goro in veselje se stopnjuje.

 
 
 Snežinke plešejo okoli mene, prvi sneg ali pa je samo mraznica. Ni pomembno, kar nese me proti dolini.  Ustavim se pri klopci med ruševjem in malo pomalicam. Spodaj se vidi planina Konjščica.
 
 


Nekam dobro se počutim, čeprav me je zeblo kakor mojo Iro pozimi, ko se vsa trese.
 

 Lepo je bilo,  le škoda, da je zjutraj  tako dolgo tema.

4 komentarji:

  1. Ob branju sem z užitkom s teboj potovala. Sicer vam pa kar zavidam, tistim namreč, ki zgodaj vstajate in potem kljub neljubim vremenskim razmeram dobre ture delate. Srečno.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zjutraj vstani ni problem, težje se je odločiti kam, ko se vreme tako hitro spreminja. Tudi tebi srečno na tvojih poteh...

    OdgovoriIzbriši
  3. Občudujem tvojo voljo in vztrajnost . Srečno , pa še dolgo tako naprej .

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Minka ko ne bo več volje tudi vztrajnost ne bo pomagala. Srečno tudi tebi..

      Izbriši