Vetrovna Ojstrica in Mala Osojnica

  Vetrovna Ojstrica in Mala Osojnica..

Piha, piha vetrček pod Karavankami.

Tam v daljavi, ne ve se, kam ptič leti,

tam v nižavi, ne ve se, kam se spusti na skrivaj;

tako v duši lep trenutek zbeži

in ne vemo, kam, kje se zbudi 

še kedaj.

/Josip Murn- Trenutek/

 Malo pred pol deveto se odpeljem z vlakom proti Bledu.  Smeji se družba zadaj, na Sabotin grejo. Meni bo dovolj  Ojstrica in malo višja Mala Osojnica.

 Počiva jezero v tihoti, le sunki vetra ga dramijo.

 Rački sta  našopirjeni v mrzli vodi.

 Prečim cesto, slišim gozdarje, drevje podirajo. Kmalu si nadenem male dereze.  Pot je vsa posuta z  vejicami in ponekod manjšim drevjem, ki pa ne ovira prehoda. 

 Na Ojstrici sem sama. Otok lebdi na jezeru, grad se skriva v sivini. Še Stol v daljavi zakriva svoj beli vrh. Sneg se vrtinči po dolinah in višinah.  Znam izbrati dan, ni kej. Grem, ko želja dozori. Ni hudo, zebe me ne in korak je prijeten.  Poslikam  hribčke okoli Bleda, le na Kozarci še nisem bila.

 Spustim se nazaj zvončka se oglašata. Nekaj se jih vzpenja prav težko. Gledajo me v dereze, saj z lahkoto sestopam. 

Nadaljujem po kolovozni poti.  Poledenel sneg je skoraj povsod. Veliki jurčki z belimi klobuki so ob poti.

 Z vej  otresa  veter še zadnji sneg, le na grmičju ostanejo beli kupčki. Pri klopci  sem, na V. Osojnici sem bila enkrat, čisto dovolj. Sredi gmajne se skriva.

 Do klopce na grebenu se povzpnem, obujam spomine na potepanja z Iro. 

Babji zob in vasica Kupljenik sta na ogled. 

Pa  Boh. Bela, Iglica in prepadni Galetovec. Sava Bohinjka se svetlica v sončku, ki se prebija skozi sivino. 

Mlad par pride do klopce in se umaknem. Spustim se in nadaljujem proti M. Osojnici. Tudi tu sem sama. Veter me premetava, da težko obdržim aparat pri miru.  Hitro naredim  nekaj fotografij. Cerkvica na otoku se za trenutek osvetli, sonce. Še malo počakam, skozi drevje se prebija  ne uspeva mu najbolje. 

Grad..

 Otok in stavbe  so videti kot bi čepeli na velikem lupini. 

Nadaljujem po drugi strani, pa le do ovinka. Naprej so le posamezni koraki, ni uhojeno. Nič ne bo stopničk. Obrnem se in sestopam po jutranji poti. Sneg se je že omehčal in delajo se cokle.  

Le eno pohodnico srečam malo pred Ojstrico. Je pa veliko sprehajalcev ob jezeru.  Spustim se do ceste in  nadaljujem po lesenem pomolu. Na lastno odgovornost, piše na tabli.  Jezero se rahlo pozibava okoli otoka, lepo za pogledat. 

 Časa ima še dovolj, vlak odpelje malo čez eno. Nadaljujem po cesti, do regatnega centra grem in potem po oznakah Jakobove poti do postaje. Vmes se ustavljam, fotografiram in kmalu sem  tam. 

Postavljajo startna mesta, zimsko plavanje se začne v torek. Še do spomenika Mihajla Pupina stopim.

 Srbsko-ameriškemu fiziku, humanistu in človekoljubu, od leta 1921 častnemu občanu Bleda, ki je odločilno pripomogel, da sta blejski kot in preostali del zgornje Gorenjske ostala Sloveniji. /splet/ 

Potem se povzpnem po strmih stopnicah in potki do železniške postaje. 

Časa je še vedno preveč in grem na vročo čokolado, v bife. Tam počakam skoraj do odhoda vlaka.  Gostov je ravno za sproti in prostora je dovolj.

 Po GPS sem prehodila 6,50 km in naredila okoli 340 m višincev. 

 Lepo je bilo!

 Kadar potegne veter

odnese več človeških sanj

kot oblakov na nebu.

 /Victor Hugo/

Gora, ki pomirja - Visoki Mavrinc

 Gora, ki pomirja - Visoki Mavrinc...

Zjutraj rosi, ko  naju pelje Marjana z Jesenic.  Sva  enkrat  enakih misli, da ne bi šli nikamor, če se ne bi zvečer zmenili.

 V vsakih očeh je zapisano vse...

sreča in žalost, ljubezen, krivica,

veselje, začudenje, laž in resnica.

 Obloženi s krpljami in derezami v nahrbtnikih se peljeva proti Vršiču. Že  pri odcepu za dolino Krnice nama je jasno, da krplje  peljeva le na sprehod.  Parkirišče pri Koči na Gozdu je ledeno. Čisto ob robu se pomikava do ceste. 

Gosta siva megla je povsod. Nadaljujeva navzdol do odcepa za Mavrinc.  Vsaj tam bi lahko bila oznaka  za ta prijetni vrh.  Tudi derez ne potrebujeva, potke so blatne. 

Višje gori je lepše, listje blaži korak in steza je bolj suha. Tudi kakšen meter snega se najde. Opazujem drevesa in korenine. Sožitje vlada v gozdu. Med drevesi se vijejo meglice in proti nebu ni nič drugače.

 Malo pod grebenom se nekaj zasvetlika in za trenutek se pokažejo gore.

Meglice se podijo čez Kumlehovo glavo in nadaljujejo proti Grebencu.

 Mogoče pa  bo  sonček za naju?   Goli macesni,  zeleno ruševje, pa malo snega in občutek je že lepši.   Par z dvema kosmatima bučkama  se že vrača. Prehitel naju je že na začetku poti.  Zvončka se oglašata, ko lezem čez ruševje na potki.

 Zadnji ovinek je ves peščen in le nekaj snega je na robu. 

Mavrinc, pa sva na njem.  

Ne da se, veš skriti,

kar se v tebi dogaja,

ne moreš tajiti

ne pekla, ne raja...

Stojim in gledam meglice, ki se kakor vilinske tančice ovijajo okoli Prisanka. Ga zagrnejo in  za trenutek odkrijejo Kumlehovo glavo, Vavovje,  Zadnje Robičje. 

O, predstava za dušo. Zaplešejo ples okoli  Robičja. Ovijejo Šitno glavo in pustijo nekaj časa na ogled še Mojstrovko. Tudi  Grebenc, pa  Butinarjeva, Pripravniška in Župančičeva smer  sta nama včasih na ogled. 

Sonce žari skozi meglo...

Čeprav večino časa vse prekriva sivina, nama je lepo. Mavrinc je  gora, ki me vedno  pomiri in  razveseli. Ko pogled drsi še po strmih vrhovih, je pa še lepše, prestol sredi raja. Pomalicava, fotkava in  Marjana posname video,  smejiva se. Odpraviva se nazaj. Previdno, saj navzdol še bolj drsi mokra zemlja.

Dve mladenki se vzpenjata.  Zašli sta drugam, ker ni nobenih oznak za Mavrinca. Pa ni tako enostavna ta pot, če greš prvič. V kopnem je veliko stezic in lahko zaideš pod melišča.. V snegu pa greš le približno po smeri, če veš kam in greš na celca. Po GPS sva prehodili 4.00 km in naredili  okoli 400.00 m višincev. 

Pa sva nazaj, še vedno je  parkirišče ledeno. Prednja glava je še na ogled, Goličici in Hudičev steber pa že zakrivajo megle.

Lepo je bilo!

V vsakih očeh je zapisano vse,

odveč so besede, pogled pove vse!

/Janez Medvešek - Oči/